Država idiotov

Živimo v državi, v kateri velika večina ljudi ni sposobna razmišljati onstran svojega zasebnega interesa in svoje osebne koristi.

Nastanek polisa, kot piše Hannah Arendt v svoji knjigi Vita Activa, je imel za posledico, da je vsakdo poleg svojega privatnega življenja dobil še neko vrsto drugega življenja, svoj bios politikos. Vsak državljan je od zdaj pripadal dvema redoma biti in njegovo življenje je bilo zaznamovano s tem, da je bilo natančno razdeljeno med tem, kar je imenoval svojo lastno (idion), in tistim, kar je bilo skupno (koinon). Tisti, ki so živeli samo v zasebnosti in so skrbeli samo za svoje golo preživetje, so bili idioti, ljudje nesposobni aktivnega življenja, posvečenega urejanju javnih zadev.

Posledica idiotizacije države je zlom politike. Ne politike kot urejanja mikro vprašanj vsakdanjega vladanja (od prepovedi dela na črno, ali pokojninske reforme), ampak politike kot skupnega javnega dobra, ki sega onkraj vzdrževanja in ohranjanja seštevka zasebnih interesov (referendum, enako tistih, ki so se udeležili kot tudi tistih, ki so abstinirali). Za zlom politike niso krivi samo politiki. Odgovornost za privatizacijo politike morajo prevzeti tako mediji kot tudi vsi zasebniki v tej državi. Naloga medijev je vzpostaviti javno dostopen komunikacijski prostor, v katerem se lahko soočajo različna mnenja o pomembnih vprašanjih. Naloga medijev je tudi v tem, da nadzirajo delovanje tistih, ki imajo moč. Težava nastane takrat, ko mediji začnejo voditi politiko, politiki pa se začnejo obnašati kot medijske osebnosti.

Junija 2007 je (tedanji) predsednik britanske vlade Tony Blair v svojem zadnjem javnem nastopu na sedežu Reutersa v Londonu govoril o odnosu med politiko in mediji. Blair je v spravljivem govoru krivdo za napet odnos med politiko in mediji porazdelil na obe strani. Po 18 letih delovanja v opoziciji ter skrajno sovražnega odnosa večine medijev do nove laburistične stranke in njenih voditeljev “nismo imeli druge možnosti, kot da medijem dvorimo, jih mirimo in prepričujemo,” je priznal Blair. Priti in ostati na oblasti je postalo danes brez medijske podpore izjemno težko. Zato je boj za nadzor nad mediji predvsem boj za nadzor nad pozornostjo. Kljub navidezni “porazdelitvi krivde” med politiko in mediji Blair - politik ni mogel stopiti “iz svoje kože”. Med enako krivimi je vseeno ena stran bila nekoliko bolj kriva. Zato je medije označil za “neukrotljive zveri”, ki “trgajo ljudi in njihov ugled na koščke”. Neusmiljen boj za nove zgodbe pomeni, da današnji mediji lovijo “v tropu”, je rekel Blair. Seveda morajo biti mediji “neukrotljivi”, ker bi v nasprotnem primeru postali prijazni in priliznjeni ljubljenci politikov. Odnos med mediji in politiki ni tako črno-bel. Namreč tam, kjer politiki vidijo “zveri”, ki jih je potrebno ukrotiti (slika, ki jo tako radi ponujajo novinarji, ko se bojujejo za svojo avtonomijo) so “dresirani” psi čuvaji. Kako si drugače razlagati popolnoma normalno prakso neformalnih pogovorov med politiki in novinarji? Če ne bi eni in drugi bili osredotočeni na svoj lastni interes (če ne bi bili idioti), potem do takšnih srečanj sploh ne bi smelo prihajati. Posnetek predsednika vlade, ko neformalno kramlja z novinarji, je po mojem prepričanju veliko bolj žaljiv za novinarje. Potem ko so svoj poklic ponižali v obrt (pustili so se spremeniti v objekt prepričevanja), so z javno objavo lastnega ponižanja pokazali, kako malo zaupanja so vredni. Kaj pa zasebniki? Ti ne zaupajo nobenemu razen samim sebi. Pogreznjeni v zadovoljitev svojih lastnih interesov, ne vidijo najbolj banalnega dejstva: kot idiot se ne rodiš, takšen postaneš.