Dušan Fortič, prvi direktor TV Koper-Capodistria
Če danes kje pri Milanu ali v Bologni poveš, da si iz Kopra, in če ima tvoj sogovornik vsaj 40 let, dobiš navdušen odgovor: “Ah, TV Capodistria! Che bei tempi!” (A, TV Koper! Kako lepi časi!) Že samo to veliko pove o televiziji, ki letos praznuje 40. rojstni dan.
TV Koper-Capodistria je v velikem delu Italije legenda predvsem zato, ker je v sedemdesetih letih s svojimi drznimi informativnimi programi in nekonvencionalnimi filmi razbijala monopol državne italijanske radiotelevizije RAI. Predvsem pa je bila to televizija, kjer so lahko Italijani z zavistjo gledali prav tako legendarne jugoslovanske košarkarje.
Dušan Fortič, prvi direktor TV K-C (leta 1983 ga je zamenjal dotedanji odgovorni urednik Silvano Sau), verjetno z upravičenim ponosom pravi, da te televizije brez njega ne bi bilo. In doda, da je bila na začetku pomembna ideja in velika želja, da jo uresničijo.
> Kakšen je bil glavni motiv za ustanovitev TV K-C?
“Ko se je rodila Televizija Koper, sem bil programski direktor na TV Ljubljana pa tudi predsednik komisije za italijansko narodnost na Obali. To je eno. Drugo: na začetku, od 19. decembra 1967, je bila na TV Ljubljana La Costiera (Obrežje), štirinajstdnevna oddaja v italijanščini, ki jo je pripravljalo uredništvo italijanskih oddaj koprskega radia, ampak še brez aktivne vloge italijanske manjšine. Bila je rezultat ustavne zahteve po enakopravnosti jezikov.”
> Kako je iz nje nastala koprska televizija?
“Nastala je kot pobuda agencije D. P. iz Milana, ki je svojo agencijsko, reklamno dejavnost nameravala razvijati tudi na televiziji, ne samo na Radiu Koper.”
> Torej je bil na začetku komercialni vzgib?
“To je bila ideja. Vprašali so me, ali bi bilo to mogoče. Odgovoril sem, da je, vendar le v primeru, da imamo televizijo, ki ne bo osnovana samo na komercialni dejavnosti, ampak bo narodnostnega značaja - za Italijane v Sloveniji in kasneje tudi za Slovence v Italiji.”
> Da bi se torej narodnostna vloga prilepila komercialni?
“Ne, ne. Ne samo to. Dr. Andrea Facchi, lastnik agencije D. P., je ponudil odkup TV oddajnika, ki bi ga RTV Ljubljana postavila na Nanos in odplačevala z realiziranimi TV reklamami iz Italije. V igri je bila investicija v višini 300 milijonov lir.”
> Kdo je bil dr. Facchi?
“Bil je, kot sem dejal, lastnik uveljavljene reklamne agencije D. P., ki je Radio Koper tržila na italijanskem tržišču. Domislil se je, da bi reklame prodajali tudi za televizijsko postajo, če bi jo seveda imeli. Tako sta dr. Facchi in tedanji ekonomski direktor RTV Ljubljana Stane Fele začela raziskovati, ali bi lahko to uresničili. Prevzela sta nalogo za zagotovitev materialne podlage novi televiziji, jaz pa sem se zavezal, da bom naredil zanjo programsko-politični koncept. Televizija naj ne bi nastala zaradi reklam, ampak zaradi vsebinskih, političnih narodnostnih razlogov. Sprva ta televizijska postaja ni bila še manjšinska, to je postala postopoma. Šele leta 1974 sem zastavil vsebinski koncept v Osnovnih vidikih koprskega TV programa. Tedaj je manjšina iz objekta in sredstva postala subjekt svojih lastnih potreb.”
> Se je tedanja politika upirala temu, da bi se manjšina iz objekta spremenila v subjekt na medijskem področju?
“Ne. Morate vedeti, da sem v tistih letih igral pomembno vlogo na manjšinskem področju v Sloveniji. Zame to ni bil problem. Bil sem član manjšinske komisije v Ljubljani, na Obali pa njen predsednik ...”
> Ampak oblasti na italijansko manjšino niso gledale z naklonjenostjo. Ustanovitev manjšinske televizije je torej predstavljala prelomnico, mar ne?
“Seveda, saj je sicer nikoli ne bi bilo. Nekoč sem dejal, da je bila Televizija Koper ustanovljena brez CK-ja, torej brez političnega razpravljanja. Jaz nisem za to nikogar vprašal.”
> Mar res ne?
“Stoodstotno!”
> Se centralni komite Zveze komunistov ni mešal v njeno ustanovitev?
“Absolutno ne.”
> Niti SZDL?
“Ampak SZDL sem bil tako rekoč jaz sam, če potenciram. V okviru SZDL sem bil odgovoren za to področje, za področje manjšin. V Kopru in v Ljubljani, kjer je bil na začetku predsednik Mitja Ribičič, na koncu pa Jože Hartman. Ta komisija je imela odločilno besedo pri vprašanjih manjšinske problematike. V to komisijo sem pritegnil tudi Silvana Saua. On prej ni nikoli delal na tem področju. Kasneje je v manjšinski komisiji postal moja desna roka. Tudi na televiziji, potem, ko sem ga z radia potegnil v novi kolektiv.”
> Pravite, da ste z radia na Televizijo Koper potegnili Saua. Kako ste pravzaprav dobili ljudi, ki so kasneje oblikovali jedro nove televizije?
“Nekaj z radia, nekaj pa jih je moralo priti iz hrvaškega dela Istre. Avtohtonih Italijanov je bilo zelo malo. Italijanska manjšina je imela malo intelektualcev, veliko jih je odšlo. Skratka, ni bilo lahko sestaviti ekipe, ki bi bila tudi novinarsko primerna.”
> Kako ste se soočili z glavnim problemom - vidnostjo signala TV K-C?
“Rešili smo ga že s pomočjo oddajnika na Nanosu, ki je imel domet približno 250 kilometrov, zaradi refleksa na morju je segel celo do San Marina. Pa je tedaj oddajal s polovično močjo po določilih mednarodne konvencije iz Stockholma. Dosti se je govorilo in pisalo, da je usmerjen samo v Italijo, v resnici pa je oddajal v vse smeri z enako močjo, sprejemali so ga tudi v Sloveniji. To je tudi opravičevalo njegov obstoj. Na začetku sem se soočal s težavami, dokler nisem vzpostavil takih odnosov z vrhovi italijanske politike, da so TV Koper sprejeli kot manjšinsko postajo in jo začeli ne samo tolerirati, ampak tudi zakonsko omogočati njen obstoj. Sploh si ne morete predstavljati, koliko stikov sem moral navezati za to, da so se koprski televiziji odprla vrata.”
> Na primer?
“Na primer s predsednikom poslanske zbornice, demokristjanom Flaminiom Piccolijem, pri katerem sem imel stalno odprta vrata, pa s podpredsednikom, socialistom Lorisom Fortuno ...”
> Pa niso imeli italijanski sogovorniki pomislekov politične, ideološke narave. Jugoslavija je vendarle bila socialistična država ...
“Ne, nikakor. Z Lorisom Fortuno sva bila velika prijatelja, obiskoval sem ga celo na njegovem domu v bližini Vidma.”
> Vztrajam ... mar ni koprska televizija predstavljala ideološke grožnje?
“Ne. Loris Fortuna je bil vendarle socialist, nekdanji partizan, antifašist. Stike sva vzpostavila prav na tej osnovi. On mi je ogromno pomagal, saj je bilo potrebno zakone prilagoditi obstoju signala koprske televizije v Italiji. Ko je koprska televizija vstopala v italijanski medijski prostor, je bilo ogromno ovir za tuje televizije. Za privatne televizije pa tudi. Koper pa je 'zasedel' vso Italijo tako rekoč nezakonito.”
> TV K-C je bila za tedanje italijanske razmere zelo laična, moderna, nekonvencionalna televizija?
“Bila je celo zelo ... delikatna ...”
> Delikatna? Zakaj?
“Na njej se je v nekaterih filmih prvič pojavilo nekaj golote; večinoma so bili umetniški filmi, a je zaradi tega v Italiji izbruhnil pravi škandal. Za današnje razmere je to bilo nekaj zelo nedolžnega ... gole prsi in podobno ... Širil se je celo glas, da koprska televizija predvaja pornografske filme. Tega nisem nikoli demantiral, ker so koprski signal odpirali prav zato, ker so čakali na pornografske filme.”
> Menda je bila tudi prva, ki je v italijanskem medijskem prostoru oddajala v barvah ...
“Ja, s tem je povezana sila zanimiva zgodba. TV Koper je oddajala v nemški PAL barvni tehniki, medtem, ko se je italijanska vlada v nasprotju z večino evropskih držav odločila za slabši francoski sistem SECAM. Vendar pa je bila Italija zadnja država v zahodni Evropi, ki je uvedla barvno televizijo. Zato so Italijani sprva lahko spremljali barvne programe le na TV Koper. Ko se je koprski signal začel s pomočjo zasebnih pretvornikov širiti po vsej severni Italiji in je jeseni 1973 dosegel Lombardijo in Milano, je močno poskočila prodaja barvnih TV sprejemnikov. Po ocenah italijanskega tiska je bilo dotlej že več kot 6 milijonov gledalcev, ki so spremljali koprski TV program. Ko je Italija uvedla svojo barvno TV, je verjetno tudi po zaslugi razširjenosti koprske televizije prvotni francoski SECAM zamenjala za nemški PAL. Nemcem smo naredili veliko uslugo, za kar pa nismo dobili nikoli nič.”
> Lahko torej trdimo, da je koprska televizija odpirala prostor za poznejši prodor Berlusconija?
(Smeh) “No, takrat še ne. Berlusconi je nastopil veliko kasneje, leta 1987. On je to le izkoristil. Berlusconi se je na začetku ukvarjal z Milano 2 in z vzpostavljanjem mreže, ki mu jo je pomagal tkati Fedele Confalonieri, njegov pomočnik.”
> Toda koprska televizija je prva resno načela monopol RAI v Italiji ...
“Koprska televizija je de facto postala tretja televizija v Italiji. Širila se je najprej s svojim signalom, potem pa se je ta signal navezoval na obstoječe sisteme pretvornikov in se širil po Italiji. Nanjo so se kasneje navezovale privatne lokalne televizije. Same so prosile, da so lahko prenašale signal koprske televizije na svojem območju. TV Koper se je tudi po tej poti širila v Italijo. Potem pa je leta 1983 z državno radiotelevizijo RAI sklenila sporazum, ki je bil za TV Koper fantastičen, saj je RAI omogočila obstoj naših aparatur na njihovih postojankah. Omogočila je tudi zbiranje reklam. Sporazum je v bistvu priznal in podprl prisotnost koprske TV kot manjšinske postaje v Italiji. Pomembno je tudi, da so v te odnose vključili slovensko manjšino v Italiji, ki je še vedno čakala na obljubljeni slovenski program v okviru RAI 3. Zato so slovenske oddaje na koprski TV veljale med zamejskimi Slovenci za njihove oddaje. Informativna oddaja Odprta meja je bila namenjena zamejskim Slovencem in pri njenem nastajanju so tudi sodelovali. V Trstu se je tedaj rodila tudi TV agencija Alpe Adria, ki naj bi s filmskimi vestmi in prispevki za TV K-C spremljala dogajanje v Furlaniji-Julijski krajini. Kljub dobrim odnosom in začetnim rezultatom pa se sodelovanje z RAI dolgoročno ni obneslo.”
> Zakaj ne?
“Oddaje, ki jih je italijanska televizija dobavljala Kopru, so na programih RAI že predvajali, vidnost koprskega signala je stagnirala, vsemu temu je sledil padec reklamnega priliva. Koprska televizija je začela izgubljati gledalce. Ko sem jim v zadnjem trenutku sporočil, da odpovedujemo sporazum, so me tako rekoč na kolenih prosili, da ostanemo.”
> Takrat ste že našli novega partnerja ...
“Seveda. Kaj kmalu smo konec leta 1987 podpisali pogodbo s Fininvestom Silvia Berlusconija. Novi partner je prevzel vse obveznosti, ki jih RAI ni zagotavljala: komercialno rentabilne programe, enotno organizirano TV mrežo in izredno ugodne finančne pogoje.”
> Kaj pa je Fininvest dobil v zameno?
“Evrovizijske programe in neposredne, zlasti športne prenose, s katerimi je v okviru RTV Ljubljana in JRT razpolagal Koper, v Italiji pa so bili dostopni samo RAI in še tujima postajama Švica in Montecarlo. Januarja 1988 je v Italiji za Koper delovalo 60 novih kanalov, odkupljene so bile dotedanje pogodbe z lokalnimi televizijami, sprožena je bila učinkovita propagandna akcija za koprski športni program. Publitalia 80 je v okviru Fininvesta zagotavljala izredne finančne prednosti, 4 do 5 milijard lir letnega priliva, ki pa se je že po prvem letu zagona povečal na minimalni zagotovljeni znesek 39 milijard lir za sedemletno pogodbo.”
> Kakšen vtis je na vas naredil Berlusconi?
“Takrat sploh nisem imel občutka, da je to kakšna veličina. Sicer pa je s svojimi poslovnimi partnerji znal ravnati. Pome je poslal svojo zasebno reaktivno letalo, me sprejel v vili v Arcoreju ...”
> Ste videli njegov harem?
(Smeh) “Ne, takrat je njegova žena Veronica Lario rodila ali pa je bila noseča, ne spomnim se natanko, zato je ni bilo na kosilu. Prispel sem pol ure prej, tako da sem se lahko sprehajal po njegovem dvorcu. Ampak hočem povedati, da je koprska televizija v sedemdesetih in osemdesetih letih v Italiji pomenila nekaj več. Nanjo so gledali z občudovanjem. Vsi so hoteli, da bi o njih poročala. V Bologni, Benetkah, Milanu so si politiki prizadevali, da bi se pojavili na naši televiziji. Dežela Emilia-Romagna je plačevala stroške za koprskega dopisnika v Bologni. Pri tem ni bilo izvzeto niti glavno mesto Rim.”
> Signal koprske televizije je segal globoko na Apeninski polotok, v Istro, na Reko in na območje Kvarnerja, kjer je živela italijanska manjšina, pa ne. Zakaj ne?
“S Hrvati sem se pogajal za to, da bi svoj pretvornik dobili tudi na Učki, pa ni šlo. Do uresničitve tega projekta ni nikoli prišlo, pa čeprav se je zagrebška RTV s posebnim sporazumom s Koprom zavezala za takšno rešitev.”
> Poleti 1989 je vodstvo RTV Ljubljana enostransko izključilo koprsko TV iz kroga evrovizije in njegovih športnih prenosov. To je bil začetek zatona takšne koprske televizije, ki smo jo poznali do tedaj. Zakaj takšna poteza?
“Vodstvo RTV si je TV Koper zamišljalo predvsem v ideološki funkciji, ni razumelo razmer v Italiji in priložnosti, ki so se tam odpirale. Skratka, nepoznavanje, zavist zaradi uspehov koprske televizije ... Še vedno imam depešo, ki jo je predstavnik RTV Ljubljana poslal evrovizijski komisiji, v kateri je zapisal: 'Operacija je uspela.' Uspela zato, ker so Kopru odvzeli pravico do evrovizijskih prenosov. Po političnih spremembah na začetku devetdesetih pa so se iz ideoloških vzrokov spravili na koprsko televizijo in na manjšino, torej na vse, kar se jim je zdelo levičarsko, zlasti v slovenski skupnosti v Italiji. Nenazadnje so pomagali uničiti Tržaško kreditno banko.”
> Berlusconi se je potem umaknil iz Kopra ...
“Kršitev osnovne evrovizijske pogodbene postavke je imela za posledico zmanjšanje dogovorjenih programskih in finančnih ugodnosti. Toda tudi z novo, popravljeno, manj ugodno pogodbo se je sodelovanje z milanskim partnerjem nadaljevalo, dokler se razmere na italijanski televizijski sceni niso bistveno spremenile. Italijanski parlament je odobril zakon, ki je vsem zasebnim televizijam priznal pravico do neposrednega prenosa. S tem je koprska televizija izgubila še to prednost, ki ji je ostala po odvzemu evrovizijskih prenosov. Priložnost za TV Koper je bila izgubljena.”
> Mar ni bilo nobene možnosti za to, da bi se TV K-C obdržala kot sorazmerno avtonomna televizijska postaja, ki bi jo upravljali italijanska in slovenska manjšina?
“Te možnosti so bile minimalne potem, ko se je doseg signala koprske televizije skrčil samo še na območje Furlanije-Julijske krajine in Veneta. Tedaj sem takratnima vodstvoma RTV in RAI ter obema manjšinama, italijanski in slovenski, predlagal ustanovitev specifičnega manjšinskega TV kanala, ki bi bil izraz evropske odprtosti, vrednotenja manjšin in uveljavljenja obmejnih območij. A vodstvo RTV tudi te pobude ni sprejelo. Vse je bilo naperjeno proti nam in proti aktivni manjšinski politiki. Prav začetek slovenskih TV oddaj pri deželnem sedežu RAI v Trstu leta 1992 je paradoksalno pomenil tudi konec vidnosti koprskih oddaj onstran meje.”
> Je bil to konec ambicioznih načrtov o veliki koprski televiziji in vlogi obeh manjšin kot subjektov v medijskem prostoru severnega Jadrana?
“Vsekakor. Veste, kakšne načrte sem imel s koprsko televizijo? Da bi njen signal segal tudi v severno Afriko, da bi to dosegli s pomočjo oddajnikov na Siciliji. Predvsem pa sem si želel, da bi koprska televizija postala nosilka vloge pomena vseh evropskih manjšin. Postala naj bi stičišče manjšin.”
> Skratka ves kapital, ki je bil zgrajen z delom vodstva in novinarjev TV K-C od leta 1971 dalje, so v nekaj letih zapravili?
“Res je, zapravili so ga. To je vrhunski dokaz neumnosti in izjemne tendencioznosti. Skratka: naj pogine pes, saj ni moj! To je: naj televizija pogine, ker ni moja. V mednarodnih odnosih je bilo manjšinsko vprašanje vedno eno izmed najbolj izpostavljenih vprašanj. Držati to vprašanje v svojih rokah, biti zraven, sodelovati, to je sestavni del modre državniške politike. Take politike v odnosu do koprske televizije pa ni bilo, zlasti v zadnjem obdobju ne. Pravzaprav ne vem, ali so do koprske televizije sploh vodili kakšno politiko. Manjšinska politika namreč ne more biti lokalna, je bistven sestavni del mednarodnih odnosov, zato tudi manjšinska televizija ne more biti lokalna.”
> Ali danes, štirideset let po nastanku TV K-C, kaj obžalujete?
“Kaj naj bi obžaloval?”
> Da česa niste naredili, pa bi lahko ...
“Mogoče dve stvari: razviti TV Koper v stičišče manjšin v Evropi in širitev njene vidnosti tudi izven Evrope. Oboje pa povezati v obsežen manjšinski projekt, ki bi bil sestavni del evropske demokracije.”
ROBERT ŠKRLJ
