Dvajset let pozneje ...

Zdaj se zlovoljno sprašujemo: Ali ima to, kar zdaj doživljamo, sploh kakšno zvezo z duhom in črko plebiscita, z osamosvojitvijo, ki ju te dni praznujemo skoraj v nekakšni zadregi? Kot da pozabljamo, da so nevsakdanji dogodki (izpolnitev “stoletnih sanj”) prav zato veliki, ker so primerljivi le sami s sabo, ker presegajo vsakršno vsakdanjost, tudi pričakovanja, ki so jih prebudili v nas, ko smo skupaj z njimi, celo kot njihovi tvorci, iz neobrzdanega navdušenja za trenutek zaplameneli pod nebo.

Smo zaman “sanjali”? Smo naivno pričakovali, da bo poslej vse drugače, tako rekoč ena sama neprekinjena idila? Povsem človeško. Celo človeška modrost je, da si v trenutku zanosa z vsem svojim bistvom prizadevamo za nedosegljivo, kajti samo tako, v takšnem razpoloženju, lahko dosegamo maksimum dosegljivega. Toda ko se sanje, individualne in skupne, prej ali slej razpršijo, če že ne takoj ko se zjutraj prebudimo, pa zagotovo, ko vse bolj utrujeni, vse bolj prizemljeni sklepamo svoj utrujajoči delovni dan, takrat, vsaj ob koncu dneva, nam je potrebna določena skepsa, da ne zdrsnemo v malodušje. Resnici na ljubo: dvajset let pozneje smo že globoko pogreznjeni vanj. Tako v javnem življenju kot intimno, kot skupnost in vsak sam v sebi. Malodušje je naša življenjska filozofija.

Govorimo o krizi in jo krivimo za vse naše muke in travme, krivce zanjo (po stari navadi: zmerom le drug v drugem!) zlahka najdemo na vsakem koraku. Res je: veliko jih je med nami, preveč, da bi jih normalen želodec lahko prebavil. Sprevržene, nesposobne politike je, z volitvami, mogoče zamenjati, tudi trdožive, roparske tajkune bi bilo mogoče spraviti za zapahe, toda sedanja kriza se bo še kar nadaljevala, morda celo poglabljala. Nedopustno je, se mi zdi, da v tej univerzalni paniki, ki je zajela ves svet, ne premoremo dovolj modrosti, da bi si priznali temeljno resnico našega časa: živimo v novi civilizaciji, ki smo jo sami ustvarili in jo neustavljivo iz dneva v dan nadgrajujemo, poglabljamo, ne moremo pa se ji, če je to sploh možno, prilagoditi, da bi zaživeli v sozvočju z njo in bili v njej, če že ne srečni, pa vsaj nekoliko manj zagrenjeni. Slovenci smo s to svojo zagrenjenostjo že skoraj simptomatičen pojav. Civilizacija, ko postane univerzalna, kar sedanja nedvomno je, deluje s svojo notranjo logiko in mi smo prisiljeni živeti po njenih zakonih, vse manj, če sploh še, po svoji volji, željah, pričakovanjih, kot sta jih v nas prebudila, denimo, pred dvajsetimi leti plebiscit in takoj za njim njegova konkretizacija: ustanovitev lastne države.

Svetli, tudi najsvetlejši trenutki naše preteklosti so dokončno zgodovina, resda še zmerom tvorna, vendar predvsem kot naš zgodovinski spomin, ki nas potrjuje in osmišlja na prehojeni poti, toda sedanjost, naša sedanja eksistencialna stiska in iz nje rastoče moralne dileme so naša realnost. Naša edina resnična vsakdanjost, ki je ni že zdavnaj več mogoče meriti z veličino in svetlobo nas samih v najbolj zgodovinskih trenutkih naše preteklosti. In “dvajset let pozneje” je nedvomno že preteklost, pa naj si to priznamo ali ne.

Ko smo se izjasnjevali na plebiscitu, ko smo proglasili samostojnost, jo branili in ubranili, smo ves čas imeli pred očmi v srcu Slovenijo kot nacionalno državo. In naša današnja muka je prav v tem, da smo stopili v evropsko skupnost s še neizoblikovano nacionalno zavestjo o sebi in svoji državi. In tudi v sedanji civilizacijski krizi, ki bo še dolgo trajala, se, sprti ne le drug z drugim, ampak tudi sami s sabo, travmatično izčrpavamo med svojo vse bolj zamegljeno slovenskostjo in še ne razjasnjeno evropskostjo. Samo ob jasnem občutku obeh identitet, nacionalne in evropske, bomo morda kos novi civilizaciji, ki se je v vseh njenih razsežnostih, pozitivnih in negativnih, še ne zavedamo dovolj. Naš sedanji čas je čas streznitve, čim prej se moramo ovedeti, kdo in kaj smo, kaj hočemo in kaj zmoremo.

CIRIL ZLOBEC