Dvojezičnost vidiš le, če se pelješ na Kras
Ena izmed pesmi Miroslava Košute se konča: “Za to mesto kriv si tudi ti.” Letošnji Prešernov nagrajenec jo je posvetil cesarju Karlu VI., čigar kip krasi glavni trg v Trstu. To je Piazza Unità ali Piazza Grande, kot piše na pročelju tamkajšnjih palač. Slovenskih napisov tam ni. Še vedno jih ni, pa čeprav bo na valentinovo minilo deset let, odkar je italijanski parlament izglasoval zaščitni zakon za Slovence v Italiji.
V sredo zjutraj je prav na Piazza Unità tržaška sociolingvistka Majda KaučičBaša potegnila črto pod novinarsko preverjanje, ali je zakon, ki je v italijanskem pravnem sistemu zapisan pod šifro 38/2001, izboljšal položaj slovenske manjšine.
Preverjanje se je začelo v torek zjutraj. Pred beležko in fotoaparatom se je prvi znašel Robi Jakomin. Do lanskega decembra je bil zaposlen v Slovenskem informativnem centru, ki ima sedež v nekdanjem Narodnem domu v Trstu. Zdaj je brezposeln. Pa ne zato, ker bi ga odslovili, ampak ker Slovenski informativni center trenutno ne deluje.
Slovenski napis na avtocesti imajo edinole pri Padričah in Trebčah, kjer so pred dobrimi petindvajsetimi leti domačini protestno zasedli cestišče.
“Kot je meni znano, Narodna in študijska knjižnica nima več denarja, da bi ga vzdrževala,” je odgovoril na vprašanje, zakaj v Fabianijevi stavbi v Filzijevi ulici ni več (edinega) slovenskega urada. In vendar v 19. členu zaščitnega zakona piše, da bodo tam dobile svoj prostor slovenske ustanove, začenši z Narodno in študijsko knjižnico (NŠK).
“Nekdanja krizantema v gumbnici je sramotno ubožna in obrobna,” je v nedavnem intervjuju za Primorske novice potožil Marko Kravos. Govoril je prav o NŠK, ki je deset let po izglasovanju zakona 38/2001 še vedno tam, kjer je bila, in sicer v pretesnih prostorih v Ulici svetega Frančiška. Knjig je vedno več, zato jih zdesetkano osebje po sili razmer postavlja v dvojno vrsto na jeklene police v skladišču. Nanje ponekod pada omet.
Teh težav nima javna glasbena šola s slovenskim učnim jezikom. Tam stropa namreč ni. Ni sten, ni poda, ni glasbil, kaj šele predavateljev in gojencev, pa čeprav 15. člen zakona določa, da je treba pri italijanski glasbeni šoli Giuseppeja Tartinija v Trstu ustanoviti slovenski odsek.
Majda Kaučič Baša: “Vidna dvojezičnost je torej pogoj za dolgoročno ohranjanje slovenščine med manjšino.”
Tudi slovenskih smerokazov ni. Tega se najbolje zaveš, če v jasnem februarskem jutru od Tartinijevega konservatorija v Ulici Ghega zapelješ proti železniški postaji. Na križišču pred njo je ob semaforju kar 24 tablic. Vse so v italijanščini, edina dva tuja napisa sta v nemščini (Auto Zug) in angleščini (cruise terminal). Deseti člen deset let starega zakona omenja slovenske javne napise. A v središče Trsta jih očitno ni prinesel.
Dvojezičnost vidiš le, če se zapelješ na Kras. Pa še tam ne povsod. Na avtocesti je izvoz za slovensko vas Zgonik še vedno označen zgolj v italijanščini - Sgonico. “Povejte, smo preveč optimisti, ker verjamemo v demokracijo?” se je oktobra 2008 v pogovoru za Primorske novice vprašal zgoniški župan Mirko Sardoč, ko se je branil očitkov, da ni dovolj zagrizeno zahteval slovenskega napisa na avtocesti.
Se zdi, da italijanska demokracija ni pri najboljšem zdravju. Slovenski napis na avtocesti imajo edinole pri Padričah in Trebčah, kjer so pred dobrimi petindvajsetimi leti domačini protestno zasedli cestišče. S tem so dosegli, česar vsi dozdajšnji zgoniški župani s pisanjem pisem in sklicevanjem na zakone niso.
Obračun ob desetletnici sprejetja zaščitnega zakona torej ni dober. Prinesel je dvojezične izkaznice tudi v Trst, Gorico, Milje in celo v Rezijo, a samo tistim, ki zanje s kancem zavzetosti in potrpljenja izrecno zaprosijo.
“Pri nas smo vedno imeli vse dvojezično,” je sredi jutra med čiščenjem notranjih prostorov zgoniške gostilne dejala Paola Zivic. Gostilno pri županstvu skupaj z družino upravlja od leta 1993. Po njenih besedah imajo gostinci že davno pravico do izobešanja slovenskih napisov. Zakon 38/2001 jim ni prinesel nič novega. “Po pravici rečeno, ga tudi nisem nikoli prebrala,” je dejala predsednica gostinske sekcije pri Slovenskem deželnem gospodarskem združenju.
Uzakonitev “zaščite” tudi v občini Devin-Nabrežina ni prinesla bistvenih sprememb. “Tukaj sem od leta 1979,” je svojo pripoved med neprestanim mimohodom strank ob uri kosila začela Elena Tavčar. Na trgu v Nabrežini prodaja knjige in časopise, na vratih njene trgovine pa visi rdeč napis “Knjigarna Libreria Terčon”. Dvojezični izvesek je paradoksalno povzročil težave po sprejetju zakona 38/2001. “Zdaj je kakšnih pet let od tega,” je povedala Tavčarjeva. “Napis smo morali sneti, ker so obnavljali hišo. Ko so končali dela, sem od župana dobila dovoljenje, da ga spet obesim. A so potem prišli karabinjerji in rekli, da mora slovenski napis stati po italijanskem.”
Zoper zahtevo karabinjerjev so Nabrežinci protestirali. “Mislim, da je potem Miloš Budin posegel vmes, jaz pa sem karabinjerjem rekla, da imam dovoljenje z županovim podpisom,” se je nasmehnila prodajalka med brskanjem pod pultom. Napis je še vedno tam in orožniki se niso več oglasili.
Manj sreče pa je imela Openka Metka Šinigoj, ki je svojo zgodbo povedala med pitjem kave pod zapuščeno stavbo propadle Tržaške kreditne banka sredi Trsta. Njen oče je pred skoraj tremi leti vložil prošnjo za povrnitev popačenega priimka Sinigoi v izvirno obliko Šinigoj. Tretji odstavek sedmega člena namreč ponuja to možnost. A gospod Šinigoj je želeno dosegel šele po enem letu. Prvotno zavrnjena prošnja je namreč obredla mnogo uradov, preden je obrodila težko pričakovani šumnik in črko j.
A takrat so se za Metko Šinigoj težave šele začele. Potem ko je oče brez težav dobil novo vozniško dovoljenje s popravljenimi podatki, se je s hčerko zapletlo. Absolventka slovenistike na Univerzi na Primorskem je v enem dnevu večkrat prehodila pot med tržaškim nabrežjem, kjer izdajajo vozniška dovoljenja, in Trgom Libertà, kjer je nekoč delal njen oče. Vsakič, ko so ji pri okencu z raznimi izgovori rekli, da prošnji za brezplačno tiskanje nove vozniške izkaznice ne morejo ugoditi, se je vrnila k očetu na posvet. “Ko sem tretjič šla do urada, je poklical nekoga po telefonu in mi po pogovoru rekel, da moram vseeno plačati 40 evrov.”
A šesti odstavek sedmega člena zaščitnega zakona jasno določa, da morajo vsi tovrstni postopki biti brezplačni. “Uradnik mi je rekel, da mojega priimka ni spremenila država po svoji volji,” je z ironičnim nasmeškom nadaljevala Šinigojeva. Slovenki z Opčin so celo očitali, da je vsega kriv njen oče, češ da je hčerkino rojstvo prijavil z napačnim priimkom.
“Ni šlo drugače, in sem potem plačala 40 evrov,” je priznala. Toda za ta denar so ji izdali vozniško dovoljenje, na katerem priimek ni zapisan s strešico. Zato so izkaznici priložili navaden bel papir, na katerem piše, da je treba Sinigoj brati Šinigoj.
A študentka je izjema. Večina Slovencev v Italiji si za slovenske črke ne upa protestirati. Pri Paoli Zivic in Robiju Jakominu smo izvedeli celo za primere, ko se ljudje - tudi Slovenci - odrečejo dvojezičnim dokumentom. “Sosed je rekel, da bi z dvojezično osebno izkaznico imel več težav, ko potuje po svetu, zato je prosil samo za italijansko,” je dejala Zivičeva.
Obnovi torkovih pogovorov je Majda Kaučič Bašaprisluhnila med sprehodom od Trga Venezia do Trga Unità. Ko pa je profesorica sociolingvistike na pedagoški fakulteti v Kopru sedla k mizicam, ki jih nadzoruje pogled Karla VI., je začela razmišljati na glas.
“Zakon je nekaj pomembnega vendarle prinesel,” je dejala med srebanjem kave. “Spremenil je status Slovencev v videmski pokrajini, ki jih je oblast dotlej štela za 'prebivalce slovanskega izvora'. Na Tržaškem in Goriškem pa se z zaščitnim zakonom ni nič bistveno spremenilo. No, razen tega, da se je odprla možnost za pogajanja.”
Pogajanja o tem, kje lahko stojijo dvojezični napisi, potekajo v paritetnem odboru, ki je nastal prav z zaščitnim zakonom. A njegovi mlini meljejo zelo počasi. “Dvojezični napisi so za ohranjanje manjšine bolj pomembni, kot to običajno mislimo,” je razložila Kaučič Baša. “Odsotnost manjšinskega jezika nad vrati javne ustanove govori človeku, ki ne pozna razmer, da na tem področju ni manjšine. Domačinu - tako pripadniku večinskega naroda kot manjšincu - pa utrjuje občutek, da je manjšinski jezik neprimeren za javno rabo, in torej v danem okolju manjvreden. Vidna dvojezičnost je torej pogoj za dolgoročno ohranjanje slovenščine med manjšino.”
Slovence, ki ne zahtevajo slovenskih dokumentov, razume. “Posameznikov ne bi obsojala. To bi bila krivica nad krivico. Slovenci v Trstu so doživeli marsikaj hudega. Težko se tega znebiš. Neki strah pred rabo slovenščine ostane. Zato bi jaz posameznike spodbujala, ne pa obsojala.” je dejala sociolingvistka.
“Če je pred nami napis, na katerem je tudi slovenščina, vemo, da se tu govori tudi slovensko. Napis, na katerem manjšinskega jezika ni, pa nam sporoča, da tega jezika v tem prostoru ne moremo govoriti,” meni Kaučič Baša. Zato se ji zdi, da pri ohranitvi slovenščine v Italiji igrajo ključno vlogo prav dvojezični napisi. Teh v tržaško središče zaščitni zakon ni postavil.
Sociolingvistka je omenila še manjšinsko civilno družbo. “Veliko lahko naredi,” je ocenila. “Posameznike in organizacije lahko informira o vseh pravicah. Lahko jih spodbuja pri prizadevanju za javno rabo slovenščine. Pri tem pa je dobro, da je obojim v pomoč, na primer tudi pri plačevanju glob, ki lahko nastanejo.”
Obračun ob desetletnici sprejetja zaščitnega zakona torej ni dober. Prinesel je dvojezične izkaznice tudi v Trst, Gorico, Milje in celo v Rezijo, a samo tistim, ki zanje s kancem zavzetosti in potrpljenja izrecno zaprosijo. A ta rešitev po mnenju Kaučič Baše ni v skladu z mednarodnim pravom. Avtohtonim manjšinam - kot je slovenska v Italiji - pripada več.
Zato dokler paritetni odbor ne bo povzdvignil slovenščine na raven polnopravnega jezika, bodo Slovenci od spomenika Karla VI. do Kanalske doline obsojeni na strah, ki ga je Miroslav Košuta opisal v pesmi Jutrišnje tržaško jutro: “Slišim le grla v zanki s tujim besediščem, / da s koledarjem računam: ni daleč dan, / ko se še meni dva jaza zbudita. / Ma cosa vuoi - così è la vita.”PETER VERČ
