Dvojina? Čudež, kot je delavna čebela sivka!
V zlati dobi, kot človeško davno, toda srečno zgodovino imenuje rimski pesnik Ovid, je življenje teklo po poteh, ki jih je izrisala narava sama, prva, zadnja in edina zakonodajalka zemeljskega stvarstva. Kranjska sivka tiste čase ni bila ogrožena in je polnila satje z zdravim in zdravilnim alpskim medom zdravja in veselja.
Pa se je zaradi »nujne modernizacije« življenja iz srečne zlate porodila doba industrije, ki je marsikaj postavila na glavo. Zdaj sivka ni več varna medonoska, zdaj ogrožena umira od strupov naglega kmetijskega “napredka”.
Tudi po jeziku kdaj pa kdaj udari kaka “nujna modernizacija”, zadnja leta pa globalizacija, z obilico prerokovanega, a ne natočenega mleka in medu, da nam mora ob njej kaj lepega umreti. Podobno kot v naravi, kjer zaradi divjega napredka industrije in njene umazanije ter iz malobrižnosti do zdravega okolja mimogrede umre živalska vrsta in za zmerom usahne ogrožena rastlina. Vendar se ne damo in ne vdamo. Z naravovarstveniki se borimo za tako industrijo, ki je usklajena s pramaterjo naravo. Branimo čebelo sivko in sebe z njo, svojo zgodovino in svoj prostor. Naj živijo vse živali, se zaklinjamo, in naj uspeva vsaka od rastlin, ki jih je posadil bog že prvi teden, ko je ustvaril zemljo in nad njo razpel nebo. Naj živijo, ker v različnosti je čar. Raznolikost nas razveseljuje, variatio delectat, so bili prepričani že stari Grki in Rimljani.
Ena takih raznolikosti, ki nam jo je jezikovni bog podaril, a je zaradi naše malomarnosti ogrožena kot kranjska sivka sredi pesticidov na prekmurskih poljih, je dvojina, ohranjena pri vseh pregibnih besednih vrstah: samostalniku, pridevniku, zaimku, števniku in glagolu. Po razsodbah doktorjev jezika in mnenjih strokovnjakov primerjalnega jezikoslovja, ki preučujejo evropske govore, je dvojina čudež, ki je poznan in ohranjen le v Ciril-Metodovi stari cerkveni slovanščini in v kakem kotu med slovanskimi narečji; ni pa ohranjen niti v enem živem knjižnem jeziku, ne slovanskem ne romanskem ne germanskem. Ohranjen je samo v slovenščini, v Trubarjevem, Prešernovem, Cankarjevem knjižnem jeziku in v vseh slovenskih narečjih.
Poskusimo si ponazoriti z dvema verzoma Franceta Prešerna, kako globok pomen se skriva v dvojini in kaj se iz nje izcimi, če bi jo hoteli slepoumno nadomestiti z množino. Ko je Prešeren žalosten spoznal, da sreče s svojo izvoljenko Primicovo Julijo na tem svetu ne bo nikdar dosegel, je prenesel svoje hrepenenje v sanje in zapisal:
Sanjalo se mi je, da v svetem raji
bila sva srečna tam brez zapopadka ...
Ko pravi, da sta bila srečna brez zapopadka, hoče reči, da sta bila neskončno srečna. Srečna ona, Julija, in srečen on, Prešeren. A vse drugače bi bilo, ko bi povedek v da-stavku postavil ne v dvojino: “bila sva srečna”, ampak v množino: “bili smo srečni”.
Sanjalo se mi je, da v svetem raji
bili smo srečni tam brez zapopadka ...
Ob taki poeziji bi se vzradostili v vsaki cerkvi, kaplaniji in župniji Stres-Rodetove škofije, kajti verza bi se dala uporabiti ob vsaki maši, pridigi, molitvi, saj bi nagovarjala - ne Julije, nagovarjala bi vernike, ki se po smrti veselijo večne radosti brez zapopadka v nebeškem raju.
Vabljeni ste, da jezikovna vprašanja in predloge za izboljšavo našega jezika sporočate na joze.hocevar@primorske.si (po pošti: J. H., OF 12, Koper). Uredništvo 7. vala (robert.skrlj@primorske.si)
Dvojina črpa svojo moč in z njo pomen iz filozofsko-znanstvenega spoznanja, da so skoraj vsi pojavi na tem svetu razvrščeni po dveh parnih skrajnostih: dobro in slabo, življenje in smrt, več in manj, plus in minus, materija in antimaterija, svetloba in temà, ljubezen in sovraštvo, pravica in krivica, bit in nič ali Shakespearjev (Hamletov) biti in ne-biti. K vsem tem dvojicam gre dodati še ljubezen, ki se uresničuje in poveličuje v paru ženska - moški, pa sta pomen in moč dvojine tudi slepcu vidna.
Vendar v vsakodnevni govorici in pisanju radi kršimo pravila o njeni rabi in rečemo: “Pred dvemi leti je imela Pahorjeva vlada še ugled, zdaj ga nima več.” A prav bi bilo reči: “Pred dvema letoma …” Mislimo v dvojini, toda izrečemo v množini. Da pravilno mislimo v dvojini, dokazuje števnik “dve”, ki pomeni le dvojino; da pa napak govorimo, kaže samostalnik leto, ki ga namesto v dvojino (dvema letoma) postavimo v množino (dvemi leti). Razvada, da ob števniku “dva, dve” samostalnike namesto v dvojino postavimo v množino, je še dopustna razvada, kadar govorimo v narečju ali v pokrajinskem pogovornem jeziku. Ko pa kaj takega zapišemo, zagrešimo slovnično napako. Take napake so: z dvemi avti (namesto avtoma), z dvemi gospodi (namesto gospodoma), pred dvemi meseci (namesto mesecema) in še množica podobnih.
Za to, da se tako poceni pregrešimo, bi morda našli opravičilo v samostalnikih za telesne organe: oko, uho, nosnica, rama ali rame, noga, roka, (ena) ledvica itd. Ti samostalniki obstajajo in delujejo v dvojicah: dve očesi, dve ušesi, dve nosnici, dve rami ali rameni, dve nogi, dve ledvici. Toda običajno jih namesto v dvojini uporabljamo v množini: oči, ušesa, nosnice, rame ali ramena, noge, roke, ledvice (množinska oblika /tri/ ledvica je napačna).
A to je le poskus razlage, zakaj dvojino kdaj pa kdaj pozabimo in namesto nje uporabimo množino, ni pa opravičilo za to površnost. Le naj dvojina še naprej ostane živa in bogatí naš jezik! Kot naj živi in nas razveseljuje tudi kranjska delavka čebela sivka!
Da si izostrimo čut za jezik in dvojino, spoštovane brake in bralci, razmislimo na kratko, ali bi v naslednjih stavkih dali samostalnike v množino ali v dvojino - in koliko se pomeni spremenijo, če jih pustimo ali v množini ali v dvojini: brcal je z nogami - nogama; podala sta si roke - roki, težave ima z ledvicami - ledvicama.
Lepo vas pozdravljam! JOŽE HOČEVAR