Dvom

Ob vseh dvomih, ki me trenutno navdajajo, sem vsaj o enem prepričan: da smo v zelo kaotični družbeni in politični fazi našega življenja. Ne vemo več, kdo je in kdo ni oblast, kdo sprejema zakone in kdo jih izvršuje, kdo krade in kdo ne. Vsi so prvi v vasi in vsi so nezmotljivi. So naši politiki, državniki, pomembneži kdaj podvomili o sebi? So se kdaj opravičili, ker so se zmotili? Ne spomnim se, da bi se to zgodilo. Tudi ko jih zalotijo off the records, neposredno, brez maske, ne. Še najmanj, ko izgubijo ali ko zavozijo kakšno podjetje.

Berem, da bo v Italiji medijska družba Sky, ki je v lasti Ruperta Murdocha, ukinila Current TV, televizijski program, ki ga je ustanovil nobelovec in bivši ameriški podpredsednik Al Gore. Uradno zato, ker ne dosega kvote gledanosti, ki bi jo po pogodbi morala, neuradno zato, ker je preveč neodvisna in neposredna televizija. Televizija, ki jo skupaj z novinarji ustvarjajo sami gledalci, brez cenzuriranih ali opredeljenih novinarjev. Ko so Ala Gora nekoč vprašali, kaj bi naredil kot ameriški predsednik po atentatih enajstega septembra, je preprosto povedal, da bi verjetno naredil drugačne napake, kot jih je Bush. Od politikov pričakujemo ne samo sposobnost odločanja, ampak tudi sposobnost priznavanja, da so se zmotili.

Pustimo politiko in pojdimo k umetnosti, ki je lahko poučna, tudi politično.

Sprašujem se, ali smo se še sposobni soočati s tistim mentalnim stanjem, ki ga imenujemo dvom. Najbolj očitna lastnost dvoma je to, da nas postavi pred dejstva, ki niso več dejstva, kot smo si jih bili navajeni predstavljati.

Pohvala dvomu je naslov, ki so ga dali beneški razstavi v palači Punta della Dogana, kjer so razstavljena dela sodobnih umetnikov, ki s svojimi deli majajo naše gotovosti in identitete. Lep naslov in lepa razstava. Ko stopiš v glavno dvorano, opaziš umetnino Maurizia Cattelana: nagačenega konja, ki visi s stropa in ima glavo zabito v steno. Moč umetnosti je pravzaprav to, da se ponuja brez posrednikov, je to, kar vidiš, te presune ali pa ne. Ni treba, da bi te kdo prepričal. Je kot sporočilo brez posrednika, ki te postavi pred dvom. Če konj, ki smo ga navajeni videti na pašnikih, lahko visi s stropa, potem tudi mi sami morda nismo to, kar vidimo v ogledalu. Mogoče tudi naši politiki niso nič več in nič manj kot nagačeni osli, pardon, konji, ki nam visijo nad glavami.