Eden najbolj iskanih ruskih violončelistov, na obisku pri nas
Oleg Bugaev, eden najbolj iskanih ruskih violončelistov, se je te dni mudil na Goriškem. Sodi med tiste, ki (še) verjamejo, da je glasba sila, ki dela ljudi boljše in srečnejše. Razmišljal je o tem, kako svetovni splet in nove tehnologije vplivajo na klasično glasbo, in izjavil, da glasbena tekmovanja sodijo v območje kriminala.
Rodil se je leta 1980 v Ekaterinburgu, pri sedmih se je začel učiti klavirja, pri osmih violončela. Vpisali so ga na glasbeno šolo za profesionalne glasbenike, on pa je šele pri trinajstih v nekem trenutku zaznal, da bo na svojem področju nekaj dosegel. Pri osemnajstih so ga sprejeli na Konservatorij P. I. Čajkovskega v Moskvi, kjer je študiral pet let ter dodatni dve leti za magisterij. Študiral je tudi muzikologijo.
V tednu dni je nastopil kar na štirih različnih prizoriščih, vselej z novogoriško pianistko Aleksandro Pavlovič. V samostanu na Kostanjevici sta s skupnim koncertom odprla sezono glasbenega cikla Glasba z vrtov svetega Frančiška, v studiu Radia Koper sta posnela glasbeno zgoščenko, igrala sta na odprtju ruskega kulturnega centra v Ljubljani in naposled še na večeru v goriškem kulturnem centru Lojzeta Bratuža, posvečenem glasbeniku Emilu Komelu.
>Kako se je eden najbolj iskanih ruskih violončelistov znašel v Novi Gorici?
“Tu sem že četrtič oziroma petič, prišel sem na povabilo novogoriške pianistke Aleksandre Pavlovič. Z Aleksandro sva nekaj časa skupaj študirala na moskovskem konservatoriju in tudi koncertirala. Po koncu študija sva šla vsak svojo pot, po nekaj letih pa me je poklicala in povabila v Novo Gorico, kar je bilo zame veliko presenečenje. Tu sem potem spoznal še nove prijatelje, in sedaj mi je vedno prijetno priti, igrati za prijatelje in tukajšnjo publiko. Na trenutke se počutim doma.”
>Se z Aleksandro ujameta v glasbi?
“Kot glasbenik igraš z različnimi partnerji, nekateri so bolj, drugi manj zanimivi. Pomembno se mi zdi, da se glasbenik zaveda časa, kateremu pripada glasba, in da jo zna kot tako posredovati publiki. To pomeni, da je na visoki ravni. Na takšni ravni sva tudi z Aleksandro, ki zna ujeti frazo in s katero ni treba veliko diskutirati. Opredeliva osnovne stvari in enostavno igrava. Raje se pogovarjava z glasbo.”
> Gre za nekakšno ljubezensko razmerje na odru?
“Ja, če ti le uspe ujeti tisto tanko linijo, da se zdi, kot bi oder zajel ogenj! Potem to toploto močno občutijo tudi ljudje v dvorani, in na takem zublju moraš jezditi. Čajkovski je nekoč rekel: trdo moraš delati, veliko vaditi in močno čutiti, da se takšne stvari zgodijo. In to vedno, brez izgovorov, češ danes se mi pa ne da ... Lenuhi tega ne morejo doseči. Vedno je treba dati vse od sebe, in še več kot vse. Šele tako lahko nekega dne začutiš ta čudež in lahko ga ujameš in uporabiš. Tako pravi Čajkovski.”
KLAVDIJA FIGELJ
Celoten pogovor preberite v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.
