Ekskluzivni intervju: Stefan Olsdal, basist skupine Placebo

Svet
, posodobljeno:

Placebo je skupina, na katero se pred vhodom čaka (vsaj) od štirinajste ure dalje. Seveda, če ste stari okoli dvajset let ali manj. Takšni so bili prvi vtisi, ko smo se pripeljali v Villafranco na skrajnem zahodnem robu Benečije.

Sicer mirno srednjeveško mestece so tisto popoldne preplavile temačne najstniške oprave zvečine nežnejšega spola, ki so te znale prav zlovešče pogledati z osenčenimi očmi. Lahko si samo predstavljate, kakšna je bila borba za prve vrste. V trenutku, ko se je skupina skozi stranska vrata pripeljala na prizorišče, je prišlo do stampeda proti koloni avtomobilov, kjer je bilo skozi okno zaslediti le prešeren nasmeh novinca Steva Forresta. In potem nazaj, na že prej izborjeno mesto pred odrom. Teenage Angst za učbenike, zlasti, ker je večina deklet (!) izgubila svoj prostor pod soncem. Do fizičnega obračuna ni bilo daleč.

Placebo efekt vsekakor obstaja: če v medicini to pomeni, da te zadene čista stvar, te - če je nehote ne “fašeš” od kakšne pobesnele najstnice - v glasbi zadene v temno oblečeni glamurozni punk pop.

V petnajstih letih v prvi ligi in šestih albumih so obiskali tako pekel kot raj rock & rolla, razbili mnoštvo homofobnih in eksperimentalnih tabujev; z drugo ploščo Without You I'm Nothing (1998) pa britpopu zadali smrtni udarec.

Aktualna plošča Battle For the Sun predstavlja preskok iz monotone racionalnosti proti zmernemu optimizmu. Še pred nekaj tedni se je za 7. september napovedoval veliki koncert v Križankah, vendar smo zaradi “sposobnosti” neimenovanih znova izviseli - Luigi Vignando pravi, da pri njih kaj takega ni mogoče (www.ticketone.it). Placebo bodo svojo “bitko za sonce” (3. septembra) predstavili na odru slikovite Ville Manin v soseščini Codroipa. Pred mikrofon nam je uspelo privabiti basista skupine Stefana Olsdala.

> Minila so tri leta, da ste temačni Meds pripeljali pred obličje sonca (Battle For the Sun). Album se je - glede na histerične odzive po vaši zadnji turneji - koval zelo dolgo, nekateri so celo mnenja, da predolgo, zato je pričakovano naletel na mešane občutke. Kako sami razumete in interpretirate pričakovano razhajanje med ljubitelji skupine in mediji?

“Placebo smo šola Andyja Warhola, zato nam je za medije - brez zamere - vseeno. Po svoje poskušamo vplivati nanje, pri tem pa pazimo, da oni ne vplivajo na nas, nam ne vsiljujejo svojega mnenja, ne narekujejo tempa ali oblikujejo naših misli. Veliko raje jih ignoriramo kot beremo. Vprašamo se lahko, zakaj verjeti dobrim recenzijam, če ne verjameš slabim? Mediji nas zato ne zanimajo. Pravzaprav nimam niti vpogleda, kako so ocenili našo zadnjo ploščo. Veliko bolj smo dovzetni za reakcije poslušalcev, naših fenov, ki jim ne moremo lagati. Po do sedaj videnem na koncertih in festivalih, so ploščo odlično sprejeli. Takoj smo opazili, katere pesmi so se prijele bolj, katere manj. For What It's Worth je bila dobro izbrana predhodnica, ki je usmerila v pozitivno razpoloženje, prisotno na albumu.”

> V trenutku, ko nov material dobi zadosti koncertne patine, tudi glasbeniki - neodvisno od recenzij - dobite nekaj zdrave samokritične distance.

“Nimam namena operirati s klišeji: to je naša najboljša plošča in naslednja bo še boljša. Zbrane pesmi na Battle For the Sun so najboljše, kar smo bili v danem trenutku sposobni. Zase lahko rečem, da sem zadovoljen z albumom. Pesmi so zorele dolgo časa. Raje smo za nekaj časa snemanje prekinili, tako da smo dosegli konsenz. Vedno je tako, da moramo biti vsi trije zadovoljni z doseženim, da gremo v zaključno miksanje. Na odru so te pesmi odigrane nekoliko drugače. Tudi nove pesmi se bodo med turnejo nekoliko spremenile, kar pomeni, da bo prišel čas, da začnemo delati na novem materialu.”

> Spremembe vam vsekakor niso tuje. Pred kratkim ste iz multinacionalke prebegnili pod okrilje nove, neodvisne založbe.

“Nismo ravno prebegnili. S ploščo Meds (2006) se je naša pogodba s prejšnjo založbo EMI, s katero smo jo podpisali za pet albumov, iztekla. Iskali smo spremembe, nove pristope na tržišču. V zadnjem desetletju se je glasbena industrija radikalno spremenila, in spoznali smo, da je za razvoj skupine najboljše, da sami odgovarjamo za svoje poteze, da sami financiramo svoja snemanja, za distribucijo pa poiščemo neodvisno založbo.”

> Ali se neodvisnost obrestuje?

“Za zdaj nimamo pripomb.”

> Če se ozremo na spletno stran vaše nove založbe (PIAS), je tam poudarjeno, da umetnik in založnik skleneta pogodbo na način, da skupaj sprejmeta obveznosti in pogoje. Kakšne so bile vaše zahteve?

“Pogodba je bolj ali manj standardna. Mi smo ohranili nadzor nad svojim ustvarjanjem, PIAS pa je prevzel promocijo in distribucijo plošče. V preteklosti se je namreč zgodilo, da smo dali vse od sebe, bili z rezultati snemanj zelo zadovoljni, vendar na vrhu niso hoteli slišati, da bi izdali posneti material. Pri velikih založbah je tako, da je okoli projekta vedno veliko ljudi, ki imajo svoj prav, a še najmanj pravic odpade na glasbenike, ki so v ustvarjanje vložili vso svojo energijo. Velike založbe ne vidijo tega aspekta, njih zanima samo dobiček. Za dosego cilja ne izbirajo sredstev. To je glavni problem. Naša pogodba z EMI je bila vezana na pet albumov, potem smo bili prosti. Pri PIAS-u je drugače. Njim pripada distribucija, vse ostalo je odvisno od nas samih. Končno smo okoli sebe lahko zbrali ljudi, ki jim zaupamo v celoti.”

> Ali je to glavni razlog, da je Battle For the Sun bolj surova in manj popoidna plošča? Še nedavno vodilne elektronske pasaže so zamenjali in dopolnili robustni kitarski prijemi.

“Niti ne. Hoteli smo posneti nekaj kot reakcijo na prejšnjo ploščo. Na Meds smo se nagibali k sintezi prečiščene kitarske glasbe in elektronike ter vso stvar kompleksno prepletli. Poslušalci ste tako dobili občutek, da smo se omehčali. Poleg tega smo k sodelovanju povabili nekatere znane goste, tako da smo morali pri aranžiranju paziti, da jih nismo povabili zaman. Ker je bila Meds po obliki in vsebini zelo temačna plošča, smo tokrat težili k večji barvitosti. Battle For the Sun je plošča z veliko več tempa, kjer smo eksperimentirali z nekaterimi povsem novimi rešitvami. Prvič uporabljamo trobila. Osnovna ideja je bila, da v ospredje vrnemo kitare, zato smo tudi najeli producenta Davida Bottrilla, ki mu je takšna glasba blizu.”

GREGOR BAUMAN

Nadaljevanje pogovora z basistom skupine Placebo lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.