Erica Johnson Debeljak o novi knjigi Prepovedan kruh, čudnih šegah in navadah Slovencev ...

Erica Johnson Debeljak v njem spregovori o kulturnih razlikah, težavah in stereotipih, s katerimi se je ob svoji odločitvi spoprijemala tako na eni kot tudi na drugi strani Atlantika. Prepovedani kruh bi brez kančka ironije lahko označili kot prvi antropološki učbenik o tem, kako nas Slovence in naše navade vidijo drugi.

> Ne zgodi se ravno pogosto, da kdo zapusti ZDA, New York, Manhattan in se preseli v Slovenijo, Ljubljano, Moste. Kakšni so bili vaši prvi občutki ob prihodu v Slovenijo?

“Prvič sem v Ljubljano prišla marca 1993. Seveda sem bila pozorna na znatne razlike med Ljubljano in Manhattnom. Ljubljano sem doživljala kot sivo in socialistično, pa tudi ljudje so imeli svojevrstne navade ... Ne bi rekla, da je bila izkušnja negativna, ampak izrazito drugačna. Priznati pa moram, da odločitve nisem sprejela zaradi mesta ali države. Bila sem močno in usodno zaljubljena, zato sem se po kratkotrajnem pomladnem obisku vrnila v New York, dala odpoved v službi, stanovanje oddala v najem in se preselila v Slovenijo ter se oktobra 1993 tudi omožila. Takrat se je resnično začelo moje slovensko življenje.”

> Pri katerem ste se v prvi vrsti soočali s celo vrsto drugačnih navad, stereotipov?

“S prvimi stereotipi v odzivih na to odločitev sem se soočila že v Ameriki. Sodelavci in znanci so bili osupli, nejeverni in začudeni nad mojo selitvijo v novonastalo državico, kjer po njihovem divja vojna. Toda ko sem prišla v Slovenijo, sem hitro opazila, da tu ni neposredne vojaške nevarnosti, čeprav so boji potekali v bližnji regiji. Skrbele so me predvsem in najprej vsakdanje stvari, se pravi, kaj bom delala, kako se bom sporazumevala in naučila jezika, dobila prijatelje ... Toda to dopovedati kolegom v New Yorku - no, to je bila pa povsem druga zgodba.”

> Kako so vašo odločitev sprejeli prijatelji in družinski člani?

“V začetku devetdesetih let v ZDA praktično nihče ni vedel, ne kaj in ne kje je Slovenija. Problem je bil že v tem, da je v času hladne vojne poznal povprečen Američan kot Evropo recimo Italijo in Francijo, o državah na drugi strani železne zavese pa nismo imeli pojma. Nismo vedeli, kje ležijo Poljska, Bolgarija ... Potem so bili pogosti tudi že dobro znani nesporazumi glede Slovenije, Slavonije in Slovaške. Najbolj smešno pri vsem tem je, da smo imeli vtis, da morajo biti vse te države nekje daleč na vzhodu, blizu Moskve. Kasneje, ko sem zaljubljena študirala dosegljivo literaturo o regiji, se je izkazalo, da je pametneje povedati, da se selim v mesto, le slabi dve uri oddaljeno od Benetk. To je bila za moje prijatelje kar dobra orientacijska točka in tudi nekakšna tolažba, češ, potem pa ne more biti tako grozno.”

> Kako pa je danes?

“Ko smo šli pred štirimi leti z družino za eno leto živet v Chicago, sem opazila ogromno razliko. Američani so več vedeli o regiji, ne nujno toliko o sami Sloveniji, pač pa o širšem jugoslovanskem okviru, vseeno pa jih je zanimala tudi Slovenija, saj so drugače od polpretekle dobe zdaj Američani menili, da enostavno morajo vedeti, da je dobro širiti obzorja... Prej je bila ta regija le neke vrste eksotika, ki niti ni bila ne vem kako privlačna.”

> Se vam zdi, da povprečni Slovenec, kolikor ta kategorija sploh obstaja, pozna na primer ameriške zvezne države?

“Po mojem so Slovenci v povprečju bolj izobraženi in znajo več jezikov kot Američani. Kar se tiče zemljepisnega znanja, si ne morem kaj, da ne bi opozorila na zgovorno dejstvo, da se v ZDA geografija kot predmet ne poučuje niti v osnovni niti v srednji šoli.”

ROBI ŠABEC

Celoten pogovor objavljamo v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.