Erik Kalan, koprski mestni posebnež

Erika Kalana, koprskega mestnega posebneža, je mogoče srečati skoraj povsod. Vsi vedo zanj, on ve presenetljivo veliko o malodane vsem, a le malokdo ve kaj o njem. Da bi izvedeli več, smo se ondan povabili zraven.

Obljubimo, da bomo na štartnem mestu - pred domom upokojencev na Markovcu, kjer živi zadnjih šest let - malo po 14. uri. Dvajset čez je, ko prispemo. Prepozno. “Je že šel,” nam povedo v domu. Ker Erik nima mobilnega telefona - “Sem gospodar svojega časa,” pravi - nam preostane le to, da se usedemo v avto in upamo, da kje naletimo nanj. V Olmu že od daleč prepoznamo sloko, nekoliko sključeno postavo in razmršene kodre. V roki drži dežnik (v vremenski napovedi so omenili možnost padavin) in volnen pulover. Okrog vratu nosi malo, hindujski rožni venec, in dva svilena šala, okoli pasu pa enega volnenega. Če bi bilo poletje, bi namesto hlač nosil eno svojih dolgih rut, longijev, po katerih je najbolj prepoznaven.

“Takšni smo škorpijoni!”

“Malo po 14. uri zame pomeni do 14.10. Če te do takrat ni, jaz grem,” nam skorajda malce očitajoče pojasni, ko se mu pridružimo. Rad ima svoj red in zato, pravi, zna biti včasih tudi nekoliko oster. “Takšni smo škorpijoni! Pa tudi skrivnostni, mistični! Radi imamo noč in take zadeve …” je ponosen na svoje nebesno znamenje. Če kdo ne ve, koliko je Erik star (večina mu jih prisodi okrog 40), običajno izbulji oči, ko si ogleda njegovo osebno izkaznico. Njegov rojstni datum je 28. 10. 1957.

Četrtek je, zato sledimo njegovemu četrtkovemu itinerarju. Potem ko se je z avtobusom spustil z Markovca do Olma, kjer smo ga prestregli, nadaljuje pot mimo hipermarketa in ob štiripasovnici proti pokopališču. Stopi v tamkajšnjo cvetličarno. “Dober dan!” zakliče cvetličarki. “Čao, Erik! Kako si?” se mu nasmehne. “Kar gre, hvala.” “Lepo se imej!” mu zaželi ona. “M-hm,” s svojim značilnim pojočim tonom prikima Erik. In to je to. To je njegov tipičen kratek postanek s pozdravom. Do konca sprehoda jih bomo slišali in videli še najmanj petnajst. Večino trgovk, frizerk, cvetličark in natakaric pozna po imenu, za nekatere celo ve, kje so delale prej, od kod so doma in kakšne zdravstvene težave imajo.

Živa enciklopedija

Marsikomu se je najbrž že kdaj zgodilo, da vas je na podoben način ogovoril, medtem ko ste pili kavo na terasi kakšnega koprskega lokala. Nekateri mu odzdravite, nekateri pa se namerno ne zmenite zanj, ker vas njegov neposreden pristop in njegova drugačnost v komunikaciji zmotita. Kdor si vzame čas za pogovor z njim, pa ve, da je ta posebnež živa enciklopedija. V spominu hrani natančne podatke o vsem mogočem. Denimo: ali veste na pamet, kdaj so nastale znamenite freske v Hrastovljah (Mrtvaški ples) in kdo je njihov avtor? Erik ve. Ima odgovor na skoraj vsako vprašanje s področja zemljepisa in zgodovine, je ljubitelj in poznavalec umetnosti - zlasti gledališča in plesne elektronske glasbe, sodeluje v gledališki skupini, redno obiskuje vse mogoče kulturne dogodke, predvsem pa je goreč in predan hinduist.

Radovednost in čut za umetnost sta mu v krvi

Pred cvetličarno postane in pokaže proti pokopališču. “Tu pa je žara moje mame,” pove. Mije Kalan, nekdnje novinarke italijanske mladinske redakcije koprskega radia, se nekateri v koprski “medijski” ulici OF dobro spomnijo. Nekoč je službovala prav v prostorih, kjer nastaja ta zapis. Erik nam razkrije, kar poznavalci slovenske filmografije najbrž že vedo - da je med drugim napisala scenarij za film Ti loviš (1961). Radovednost in čut za umetnost sta mu torej v krvi.

Njenega groba ne obiskuje. Sam pri sebi se je od mame poslovil že dolgo tega. “Tu jo imam,” pokaže na svoja senca, “v spominu.” Prav mogoče je, da se je reinkarnirala, verjame, “morda v kakšno drevo”.

Zaradi mamine invalidnosti je za Erika v otroštvu pogosto skrbela nona, zamejska Slovenka iz Trsta. “Nona je pa bila bolj pri tastrogih! O, ja!” poudari. O očetu Tržačanu ne pove veliko. Nasploh imajo v njegovem življenju glavno vlogo ženske. “Zakaj?” nas zanima. Brez oklevanja izstreli: “To je moje poslanstvo - biti dober z nasprotnim spolom!”

Poklon kači

Skozi podhod ga spremljamo do glavne avtobusne postaje, kjer si kupi novo mesečno vozovnico, nato pa naprej proti mestu. Četrtek ni dan za obisk mestnega jedra, je pa zato na vrsti največje koprsko nakupovalno središče, kjer je priložnosti za postanek s pozdravom na pretek.

Frizerke, natakarice in trgovke mu bolj ali manj navdušeno odzdravljajo, mu podarjajo bodisi nasmehe bodisi zdolgočasene poglede. V zgornjem nadstropju je na ogled razstava plazilcev. V enem od steklenih boksov je v klobčič zvita kača. Erik se ji približa, sklene roki, zapre oči in se prikloni. “Kača! Simbol plodnosti!” trenutek kasneje pojasni svojo hinduistično gesto.

Poročil bi se z Indijko

Erikova največja še neuresničena želja je, da bi odpotoval v Indijo. Dežela ga je prevzela že v otroštvu, ko je o njej bral v geografskih knjigah in revijah, pred 18 leti pa ga posrkal vase še hinduizem kot verovanje in življenjski slog, katerega je popolnoma osvojil. Vsako jutro (“petkovo je še posebej močno”) naredi tibetanske vaje, ki so, kot pravi, “vrelec mladosti”, nato pa še malo joge. “Od nekdaj sem imel tudi željo poročiti se z Indijko!” preseneti s priznanjem. “Torej se boš res moral odpraviti tja, da jo najdeš,” ga podrezamo. “Imel bi 300 milijonov možnosti!” se mu zaiskrijo modre oči.

V nakupavalnem središču ne izpusti obiska plesišča, kjer tudi podnevi vrtijo “njegovo” glasbo. Na plakatu s sporedom prihajajočih dogodkov si izbere, katerega bo obiskal. Ker si zaradi drage vstopnine ne more privoščiti nastopa priznanega didžeja v Izoli, se bo v petek zvečer zadovoljil z (z)mešanim klubskim večerom v koprski meki potrošništva in zabave.

Še obvezen obisk v priljubljenem gostinskem lokalu, en latte macchiato, in že znova koraka po pločniku. Mudi se mu. Njegova četrtkova turneja je tokrat zaradi spremstva nekoliko počasnejša, do prihoda avtobusa, ki ga bo odpeljal nazaj na Markovec, pa mora opraviti še najmanj štiri postanke. Zadnji je v indijski trgovini. Prodajalk ne pozna prav dobro, a sem ne vstopa zaradi njih. Trgovina je zanj tempelj, v katerem v obliki pozlačenih podobic prebivajo njegovi najdražji - Šiva, Brahma, Višnu, Ganeš in ostala hinduistična božanstva. Tako kot kači se tudi njim spoštljivo prikloni.

Točen kot urica

Ne obira se predolgo, na avtobusno postajo ne sme zamuditi. Avtobus bo pripeljal ob 17.06. Ob 17.01 Erik že stoji na postajališču. Pogled ima uprt v smer, od koder bo prišel njegov prevoz, in skorajda ne trzne. “Zdaj je že štartal z glavne postaje,” reče s pogledom, še kar uprtim tja v levo. Tisto o redu in gospodarjenju s časom bo kar držalo, pomislimo. Ko avtobus prispe, Erik vstopi prvi in se odpelje brez pozdrava. A kaj bi stegovali nosove. Pozdravov je ta dan izrekel že toliko, da mu pri zadnjem brez težav pogledamo skozi prste. Že čez nekaj dni bomo gotovo deležni novega. M-hm! ILONA DOLENC

Brez svojih šalov in hindujske male Erik ne gre nikamorIlona Dolenc

Ko zasliši elektronsko glasbo, si ne more kaj, da ne bi malo zaplesalIlona Dolenc

“Jutri grem pa semle!”Ilona Dolenc

Poklon kači, ki v Indiji velja za simbol plodnostiIlona Dolenc

Postanek v eni od trgovin, kjer pozdravi enega od svojih najljubših “bitij”Ilona Dolenc

V indijski trgovini v obliki pozlačenih podobic prebivajo njegovi najdražji - Šiva, Višnu, Brahma, Ganeš in ostala božanstvaIlona Dolenc