EU se mora hitro odločiti, kaj storiti z evrom

LJUBLJANA> Dolžniške težave območja evra so po oceni Mojmirja Mraka avgusta prešle v novo fazo. Če se je do julija govorilo, da gre za krizo robnih članic evrskega območja (Grčija, Irska in Portugalska ter deloma tudi Španija), je sedaj jasno, da se je s težavami Italije ta preselila v tako imenovane osrednje države.

Orodja so oblikovana za reševanje perifernih evropskih držav

Vsa orodja, ki jih je območje evra oblikovalo od lanske pomladi, so v svojem temelju zasnovana na predpostavki, da so težava periferne države. Tako začasni sklad za zaščito evra z vsemi najnovejšimi krepitvami kot stalni mehanizem za stabilnost evra sta po obsegu oblikovana za reševanje težave držav na obrobju območja skupne evropske valute, pravi Mrak.

Kriza je udarila tudi po vodilnih držav

Po njegovih besedah mora biti zelo jasno, da v trenutku, ko je kriza prešla na Italijo in obstaja nevarnost izgube najvišje bonitetne ocene Francije, ti instrumenti niso več zadostni, tudi če bi jih povečali za dvakrat ali trikrat.

Mrak nadaljuje, da bo še vedno obstajal končen znesek, in čim bo tako, bodo trgi špekulirali na še višje zneske. Čim se kriza razširi na velika gospodarstva, so javni dolgovi teh držav v absolutnih številkah večji, kot je predvidena finančna moč teh mehanizmov. Ti tako institucionalno ne morejo odigrati svoje vloge stabilizacije območja evra. Ta je zato po Mrakovem prepričanju v trenutku, ko se postavlja osnovna dilema, kako naprej.

Ena pot - z vsem denarjem v reševanje evra

Ena pot je, da se gre dejansko z vsem denarjem v reševanje evra. To po njegovih besedah pomeni bistveno bolj neposredno vlogo ECB kot posojilodajalca državam v skrajni sili z vsemi tveganji za inflacijo, ki jo to prinaša.

Le ECB ima namreč skozi tiskanje denarja neomejeno finančno sposobnost zagotavljanja denarja, vendar pa takšno povečanje količine denarja v obtoku na daljši rok prinaša nevarnost inflacije.

Prav tako pogodba EU zaenkrat osrednji denarni ustanovi območja evra tega mandata ne podeljuje, ostro proti pa so bili proti takšni reševalni vlogi ECB, ki bi se s tem približala ameriški centralni banki Federal Reserve, doslej v severnih članicah območja evra, še posebej v Nemčiji.

Poleg tega mora tovrstno reševanje evra po Mrakovih besedah spremljati bistveno tesnejša fiskalna povezanost članic z občutno bolj zavezujočimi določili glede javnofinančnega primanjkljaja in javnega dolga. S tem povezane spremembe pogodbe EU so zato nujne, je prepričan.

Druga pot - evra ne bo več

“Če tega ne želimo ali to ni politično sprejemljivo, je treba zelo jasno povedati, da takšnega evra, kot smo mislili, da bo, ne bo več,” svari Mrak. Te odločitve bo treba sprejeti sorazmerno hitro. “Čas se izteka,” je jasen.

Če bi prišlo do vračanja na nacionalne valute, bi to za tiste, predvsem periferne države, ki pričakujejo, da bodo njihove valute ob tem izgubile na vrednosti, pomenilo naval na bančne vloge, saj bi prebivalci dvigovali evre.

Takšen skrajni scenarij prehoda na nacionalne valute bi po Mrakovih besedah jasno pomenil, da bodo države zaprle prost pretok kapitala, to pa bi pomenilo zelo veliko nevarnost za notranji trg EU. Mrak opozarja tudi, da proces ne bi bil harmoničen in bi najverjetneje minil v duhu medsebojnih obtoževanj ter nestabilnosti.

STA