Evropa leta nič

Germania anno zero, Nemčija leta nič, je naslov filma, ki ga je Roberto Rossellini režiral leta 1948, tik po vojni, delno v Berlinu, delno v Rimu. Pripoveduje o dvanajstletnem Edmundu, ki ima doma bolnega očeta in nekega jutra med sprehodom po berlinskih ruševinah sreča starega učitelja, bivšega nacista, ki mu napolni glavo z idejo, da morajo preživeti samo močni in zdravi, medtem ko morajo šibki umreti. Edmund se napoti domov in zastrupi očeta. Ko se vrne k učitelju, da bi mu povedal, kaj je storil, ga ta zavrne in okrega, češ da je morilec. Edmund se povzpne na ruševine zvonika, in ko vidi, kako peljejo stran očetovo truplo, se vrže v prepad.

Prebivalci Evropske unije smo 9. maja praznovali dan Evrope. Največji dosežek Evropske unije niti ne tako daljnega maja 1950, ko so ustanovili Evropsko skupnost za premog in jeklo, je mir med evropskimi državami, ki so bile do tedaj v tako rekoč permanentnem vojnem stanju. Od ere premoga in jekla je minilo 61 let, približno toliko, kolikor jih je minilo od konca druge svetovne vojne. 61 let je manj, kot traja povprečno človeško življenje, verjetno premalo, da bi bila stara Skupnost premoga in jekla kaj več kot politični konglomerat, kjer se ljudje in blago lahko sprehajajo brez potnega lista.

Dejstvo je, da se še vedno sprehajamo po vojnih ruševinah in je marsikdaj dokaj nejasno, ali bo Evropska unija zaradi hipertrofičnih apetitov nacionalnih držav zdržala naslednjih deset ali dvajset let. Te med hvalisanjem, da gradijo Evropo, slednji kopljejo grob. Kako si drugače pojasniti nedavne izjave nekaterih državnikov, da je multikulturnost propadel projekt, da je treba zamrzniti šengenski režim, da ni skupne evropske imigrantske politike ali skupnega pristopa k vojni v Libiji. Da ne govorimo o arhaičnih ideoloških delitvah, ki prevladujejo v tako imenovanih tranzicijskih državah, kot je Slovenija, kjer je še močen občutek, da vojna ni dočakala epiloga.

Štorije, ki se vrtijo, so v bistvu vedno iste in njihovo jedro je strah. Strah pred sosedi, ki jih hočeš nagnati, ker misliš, da ti kradejo zemljo, pred tujci, ki jih ne razumeš, pred političnimi nasprotniki, ki jih demoniziramo. Še vedno nam kraljujejo stari licemerni učitelji z dokaj dobro pokojnino, ki nas učijo, kako skakati z ruševin.