Fašizmu ni uspelo, kapitalu je

Pobudi je kar tri tedne sledila tišina. To priča o tem, da je tematika težavna in in na moč občutljiva. Ne le zaradi vprašanja, kako zadevo zagrabiti s pravnega vidika, ampak tudi zaradi vnetljivega čustvenega naboja, ki še vedno spremlja nacionalno vprašanje ob meji.

Lahko bi se vprašali, ali so pobude izraz nacionalizma. Se prebujajo sence, ki so v času globalizacije in tolikokrat omenjene multikulturnosti že preživele?

Na nedavni okrogli mizi obeh civilnih iniciativ v Sežani je poslušalka iz Trsta, ki je kupila nepremičnino na divaškem Krasu, dejala: “Mnogi med nami želimo tisto, kar želite vi, mnogi med nami govorimo vaš jezik in mnogi med nami govorijo: s svojimi sosedi raje govorite v slovenščini. Če boste z njimi govorili italijansko, ker so simpatični, ker je lažje, ker ni treba prevajati, ker ni časa, ne boste nikoli imeli možnosti, da se naučite slovenskega jezika.” Dodala je, da jo vse, kar je slišala o nepremičninah, tudi nekoliko straši. Strasti se hitro razvnamejo, toda Trst in Kras potrebujeta drug drugega, vedno sta bila povezana.

Prišla je - tako je dejala - zaradi narave in boljših ljudi. In povsem razumljivo je, da si nekateri želijo iz smogastega in prenatrpanega mesta. Če so nepremičnine na Krasu cenejše in življenjski stroški v Sloveniji nižji, je to še toliko razumljivejše.

Če kdo od Kraševcev dobi priložnost za prodajo zazidljivega zemljišča in v tem vidi možnost za dober zaslužek, je tudi razumljivo, da bo prodal. Življenje z nekaj sto tisoč evri v žepu je povsem drugačno od drgnjenja trdega vsakdana za povprečno slovensko plačo.

Ker so cene na tržaškem Krasu višje kot tostran meje, je bilo povpraševanje po nepremičninah pri nas sorazmerno veliko - vsaj do gospodarske krize. Cene so ostajale visoke, kar se z vidika prodajalcev in nepremičninarjev zdi dobro, skoraj odlično.

Povsem drugače in manj ugodno je z vidika kraške mlade družine, ki si kupuje dom (in nima nepremičnin za prodajo). Cene ob meji so bolj “evropske” od njihove plače. Zato se zdijo razmere na nepremičninskem trgu za domače prebivalstvo na prvi pogled ugodne, dolgoročno pa znatno manj.

In tudi če bi držalo, da je med kupci veliko zamejskih Slovencev, se je treba vprašati, kaj se je zgodilo z njihovimi hišami na tržaškem Krasu. Kdo jih je kupil? Večinoma Italijani. Tako se tudi s tega vidika kaže, da je v zadnjem času zahodna nacionalna meja izpostavljena najhujšim demografskim pritiskom. Kapitalu je v obdobju po drugi svetovni vojni uspelo z lahkoto spremeniti več kot fašizmu v desetletjih pred tem. Tudi s pomočjo politike, seveda.

Vse vasi na tržaškem Krasu so bile pred sto leti skoraj izključno slovenske ... a danes so daleč od tega. Znan je primer občine Devin-Nabrežina, kjer je italijanska politika načrtno postavila naselja za italijansko govoreče priseljence, predvsem ezule, da bi ustvarila italijanski koridor skozi slovensko govoreče predele in Trst “povezala” z Italijo.

Korak za korakom, naselje za naseljem, vas za vasjo: v Štivanu, Sesljanu, Križu in na Proseku. Danes so Slovenci v občini Devin - Nabrežina, na primer, v manjšini.

V takih razmerah, ob številčni in kapitalski moči mesta Trst v primerjavi s kraškim zaledjem, je nespametno govoriti le o prostem trgu in svobodnem pretoku dobrin.

Kaj pa upravljanje z lastnim prostorom in lastno prihodnostjo? Kaj pa skrb za lastno prebivalstvo in lastne interese?

Res, multikulturnost je lepa in simpatična ideja. Toda v razmerah, ko se slovenska skupnost v Italiji (ki tam živi praktično že od nekdaj) že leta bori za svoje osnovne pravice in italijanska država še ni povsem pokopala apetitov po nekdanjih rapalskih ozemljih, je v Sloveniji nesmiselno ustvarjati prve predpogoje za nastanek narodnostno mešanega ozemlja.

Če se kdorkoli priseli na Kras iz tujine, se nauči slovenskega jezika in vključi v življenje skupnosti - lepo, to okolje bogati. Toda na državni ravni - in na področju prostorskih aktov tudi na lokalni ravni - je prav, da se teh dolgoročnih razsežnosti zavemo in ukrepamo.

Ni treba dvigovati veliko prahu, potrebne so učinkovite rešitve, ki lahko segajo tudi na področje obdavčitve, uporabe slovenskega jezika, načrtovanja rabe prostora in varovanja Krasa kot posebno dragocenega prostora z vidika naravne in kulturne dediščine, če pobuda o zaščitni klavzuli ne bi uspela.

Vsekakor je to tema, o kateri velja razmišljati. To ni izraz zaprtosti ali nacionalizma, Slovenija bo tako le ustvarila razmere za sožitje in odprto klimo ob meji.

TINA ČIČ