Filme snema zaradi in za ljudi

Zakaj “naš”, se boste vprašali. Preprosto zato, ker Rajko nikoli ni bil “njihov”, ne režimski ne protirežimski. Bil je eden od nas, ki smo rasli s filmi Samo jednom se ljubi (Samo enkrat se ljubi), U raljama života (V žrelu življenja) in Za sreću je potrebno troje (Za srečo so potrebni trije). Z njimi je opredelil čas marsikateremu filmskemu zanesenjaku, podobno kot je s Karaulo (Karavla) nekatere spomnil, druge pa opomnil, da je bilo - kot je prerokoval Milan Mladenović - sredi osemdesetih res samo še nekaj let za nas.

Z najnovejšo dramo Naj ostane med nami se je vrnil h koreninam in posnel topel film o junakih našega časa, ki jih lahko vidimo in spregledamo hkrati. Razlike tako rekoč ni - za štirimi stenami, kamor še niso prodrle kamere nadzora, je še vedno vroče in dovolj prostora za improvizacijo. Mogoče so se člani žirije prepoznali v teh vlogah (ali pa bi se radi), zato se film trenutno skriva pod dežnikom “padajočih” nagrad. Rajko jih namreč z veseljem sprejme, hkrati pa ostaja tisti stari “motovunec”, ki med motovunskim filmskim festivalom (MFF) najraje s prijatelji sede v hladno senco kostanjev pred hotelom Kaštel in spije kakšen kozarec malvazije s sosednjega hriba. Nenazadnje je tu nastalo precej scenarijev za legendarne “jugo” filme in serije, vključno z Grlom u jagode Srđana Karanovića, s katerim sta letos obujala spomine. Najnovejše (aktualne) je Grlić zaupal tudi nam.

GREGOR BAUMAN

Pogovor preberite v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.