Forum Tomizza se je sklenil z nagrado Darku Macanu
S podelitvijo priznanja zmagovalcu literarnega natečaja Lapis Histriae so se v petek v Umagu sklenila tudi letošnja, že dvanajsta obmejna srečanja Forum Tomizza. Za zgodbo Koridor je nagrado dobil zagrebški pisatelj in avtor stripov Darko Macan.
UMAG > Po Trstu in Kopru je bil zadnjega dne na vrsti Umag, tretja postaja letošnjega Foruma. O mejah, ki jih ni in vendar so (tema letošnjega simpozija je bila Ni meja je), so v prostorih umaške Skupnosti Italijanov razmišljali Silvio Forza iz Pulja, Nikola Petković z Reke, Franko Dota iz Zagreba, Snežana Ilić iz Zrenjanina, Mirt Komel iz Ljubljane, Osman Zukić iz Sarajeva in Nataša Petrinjak z Reke.
Izmikajoča se identiteta
“Sožitje v Istri ni bilo nikoli boljše, kot je zdaj,” je optimistično ugotovil direktor založbe Edit z Reke Silvio Forza. Presenetljivo ugotovitev je podkrepil s trditvijo, da je “sožitje med ljudmi in narodi možno samo, če imajo vsi iste pravice in če so v vseh pogledih na isti ravni.”
Književnik in profesor na Filozofski fakulteti z Reke Nikola Petković se je spraševal, kakšna je pravzaprav uporabna vrednost identitete. Po njegovem sta Tudjman in Milošević napačno mislila, da obstaja identiteta naroda, ki se v času ne spreminja. Svojo skrajno razdiralno politiko sta gradila na trditvi o uresničitvi tisočletnih sanj hrvaškega in srbskega naroda. Kot da se v v obdobju tisoč let ne bi nič spremenilo. Nikolić se je navezal na ugotovitve zgodovinarja Erica Hobsbawma o “invenciji tradicije”. Gre v bistvu za oblikovanje nacionalnih zgodovin, ki so v veliki meri izmišljene, so plod hude selekcije in poveličevanja zgolj določenih dogodkov iz preteklosti. “Napačno je tudi misliti, da je jezik identitetna stalnica naroda,” je dejal Nikolić. “Če bi to držalo, potem ne bi bilo Švicarjev, Brazilcev, Argentincev ...”
Razmejitev Piranskega zaliva
“Meje so in bodo zmeraj bile,” je ugotovil zgodovinar in dopisnik italijanske agencije ANSA iz Zagreba Franko Dota. Dejal je, da je slovensko-hrvaška meja ena najstabilnejših v Evropi, za konflikt v Piranskem zalivu pa je dejal, da je bil koristen, saj so se ob njem izkristalizirala stališča obeh vlad. “Vprašanje razmejitve v Istri ni bilo zanimivo, dokler nista centrali v Zagrebu in Ljubljani ugotovili, da bi jim lahko ta konflikt služil za notranjepolitične in diplomatske namene. Tako sta v nacionalni kontekst prelila nekaj, kar v bistvu ni nacionalno.”
Letošnji mednarodni literarni natečaja Fulvia Tomizze je bil že šesti po vrsti. Prejeli so rekordno število prispevkov, kar 140, dvakrat več kot lani. Žirija (Elis Deghenghi Olujić iz Pulja, Nataša Petrinjak z Reke in dr. sc. Marcello Potocco iz Kopra) je za finalni del izbrala šest kratkih tekstov: Šolski izletMaje Cimerman iz Ljubljane, Usne Lejle Kalamujić iz Sarajeva, MojeMarije Labak iz Osijeka, KoridorDarka Macana iz Zagreba, MišolovkaZorana Pilića iz Zagreba in Odlasci i dolasci Stipana SudarevićaTomislava Žigmanova iz Subotice. Za najboljšo zgodbo je žirija soglasno razglasila Koridor Darka Macana.
Vse zgodbe, ki so se uvrstile v finale, bodo objavili v knjigi Lapis Histriae 2011 (založba Mestna knjižnica Umag).
Snežana Ilić, koordinatorka programa za etnične in verske manjšine pri Centru za razvoj civilne družbe v Zrenjaninu, je govorila predvsem o Jugoslovanih v Srbiji. “Na popisu prebivalstva leta 2002 v Srbiji se je za Jugoslovane opredelilo 80.000 ljudi, od tega 50.000 v Vojvodini, 20.000 v Beogradu in 10.000 v drugih krajih Srbije,” je dajala Ilićeva. “Najbolj presenetljivo je, da med njimi ne prevladujejo starejši in neizobraženi, temveč mladi in sorazmerno visoko izobraženi. V Subotici so Jugoslovani poskušali ustanoviti svoj narodni svet, vendar niso uspeli. Jugoslovanska manjšina očitno nosi v sebi nek razdiralni potencial, zato njeni uveljavitvi nasprotujejo tudi druge narodne manjšine. Ampak prav ta subverzivnost mi je všeč.”
Meja kot koža
Ko je slovenski filozof Mirt Komel razmišljal o temi letošnjega Foruma Ni meja je, je prišel do presenetljive ugotovitve, ki pa jo je predstavil že dan prej na koprskem delu simpozija. “Običajno dojemanje človeka v njegovi biološki danosti pravi, da so koža in nasploh celotna zunanja površina telesa tam za to, da služi kot zaščita notranjosti organizma pred zunanjostjo. Hannah Arendt to perspektivo obrne rekoč: 'Kaj pa če velja ravno nasprotno in so notranji organi v funkciji tega, da se lahko organizem pojavlja in kaže v svetu?' S tega stališča se torej obrne hierarhija, z njo pa tudi funkcija, ki jo ima v tem primeru meja: zunanjost ni tista, ki skriva in ščiti notranjost, temveč je notranjost tu za to, da se lahko zunanjost pojavlja.”
Komel meni, da meja s tega stališča ni tisto, kar služi obrambi in zaščiti, temveč tisto, kar omogoča, da se nekaj sploh pojavlja v svetu. “Da pa bi nekaj lahko v svetu obstajalo, mora biti sestavljeno iz istega testa kot svet sam in v neki interakciji z njim.”
Komel torej primerja politične meje s kožo. “Čutila niso sredstva, s katerimi človek dostopa do sveta, temveč so mesta, kjer se izkaže, da je človek že del sveta in da med njima ni nobene meje. Človek je vselej že del sveta in s tem sam na vsakem koraku ne samo subjekt, temveč tudi objekt. Najbolj emblematično se to kaže na ravni dotika, kjer se ni mogoče dotakniti, ne da bi bili tudi sami dotaknjeni.”
ROBERT ŠKRLJ
