Gilberto Gil se bo k nam vrnil že avgusta

Svetovljan, ki ima bujne izkušnje z uporništvom, je ob koncu šestdesetih let soustvarjal gibanje Tropicália, ob predsedovanju Lule de Silve v letih 2003-2008 pa vodil kulturno ministrstvo. V zasedbi sta tokrat sodelovala tudi njegov sin Bem Gil in virtuozni violončelist Jaques Morelenbaum.

Sofisticirani petkov nastop se je v intimnem vzdušju ob bohotnem nizanju blagozvočnih akordov prehitro končal. Vsaj glede na gromki odziv avditorija, ki je podoživljal sleherno noto dvournega umetnikovega popotovanja skozi iskriv, skoraj polstoletni glasbeni opus.

69-letni prvak Músice Popular Brasileira mi je v dvigalu Cankarjevega doma uro pred koncertom zaupal, da se namerava vrniti na ljubljanske odre že letos avgusta. Takrat bo na turneji Fé na Festa poskočni forró poleg kitare narekovala harmonika.

> Brazilija ni le samba in nogomet, ampak tudi Manaus, favele, baião, candomblé, MPB, Tropicalia. Gospod Gil, kako bi zelo na kratko definirali “obraz Brazilije”?

“Brazilija je zelo raznolika dežela. Raznolikost je naravna poteza brazilske kulture in glasbe, saj je vpeta v DNK Brazilije. Brazilija je dežela, ki izhaja iz tujih ekspedicij Evropejcev, ki so prišli k nam in zasedli ozemlje, vzpostavili stik z lokalnimi indijanskimi prebivalci in kasneje pripeljali Afričane, da bi pomagali pri poljedelstvu in fizičnih opravilih. Zatem so sledile še migracije iz Azije in drugih delov Evrope. Brazilska glasba je rezultat te izvorne mešanice, ki je nekakšen stalni proces in smo ga vtkali v narodno zavest. Sodobna brazilska glasba sega po produkciji mešanice, vsrkavanju evropskih, ameriških, afriških in orientalskih elementov, ki se prepletajo. To je ukoreninjena narava brazilske glasbe, ki ji ostajamo zvesti še danes.”

> Ali lahko vaš zadnji album Fé na Festa razumemo kot nekakšen “gilovski” vodnik po poletnih festivalih v severovzhodni Braziliji? Je to vaš glasbeni Route 66, saj povezujete festivale v tej regiji?

“Seveda, tovrstna glasba je bila vzpostavljena kot potrošni produkt, ki je vzbujal pozornost poslušalcev v petdesetih letih. Takrat je Luiz Gonzaga, veliki glasbeni mojster, razširil svojo glasbo po vsej državi in ujel zanimanje ogromnega sektorja brazilske populacije, ne le na severovzhodu Brazilije, temveč vsepovsod. To je glasba, ki je bila vzpostavljena na nacionalni ravni in je reprezentativni element naše kulture že šest desetletij. Sam sem se rodil natanko tam, v samem epicentru tovrstne glasbe, natančneje v Catingasu v osrčju Bahie, kjer je bila kultura poletnih festivalov z ritmi forró nekaj povsem naravnega.”

> Na albumu Fé na Festa ste sodelovali z odlično vokalistko Vanesso da Mata in, kot ste omenili, vanj umeščate tudi velikega Luiza Gonzago. Je skladba Dança da moda morda vrnitev v vašo mladost?

“Ja, počutim se, kot bi se vrnil v preteklost in obiskal svoje otroštvo ter prve trenutke glasbenih emocij, ki sem jih doživel. Fé na Festa mi pomeni prav to.”

> Ali je zabavno imeti rojstni dan med festivalom São João?

“Seveda (smeh). To je tudi eden od razlogov, da sem se tako navezal in povezal z glasbo severovzhoda. Z družino sem praznoval rojstni dan ravno med festivaloma São João in São Pedro. Za svoj rojstni dan sem se vselej zabaval. Prvih deset let mojega življenja smo imeli doma velika praznovanja s forró glasbo, na katero se je plesalo in pelo. To so bili najlepši rojstni dnevi.”

> Prijateljica iz Sao Paola mi je pred kratkim zaupala, da avtentična Brazilija nekako izginja, saj se uklanja globalni ekonomiji profita. S fantastičnimi odkloni, seveda, kot so mesto Diamantina (območje Minas Gerais), Olinda (Pernambuco) in Bahia z mesti Trancoso, Porto Seguro in Boipeba. Pa vendar globalna ekonomija Brazilije ni obšla.

“Res je, vendar to ni le brazilski problem. To se dogaja povsod po svetu, v vseh kulturah. Sedaj lahko razločno spremljate razmere v arabskem svetu. Poglejte, tako močno so pod vplivom zahodne kulture in zahodnih civilizacijskih procesov, da se sedaj zgrinjajo na ceste in organizirajo množične demonstracije, saj želijo svojim vladam pokazati, da zahtevajo malce več demokracije, svobode izražanja in svobode govora. To so zahodne vrednote, ki so tja sprva prodrle preko kolonizacije iz Evrope - Italije, Velike Britanije in Francije ter po drugi svetovni vojni z globalizacijo, ko je severna Amerika postala nekakšen nadzornik sveta in pričela izvažati svojo kulturo, filme in glasbo. Danes se je oblikovanju globalne kulture nemogoče izogniti. Eno od ključnih vprašanj je, v kakšni meri lahko zagovarjamo lokalne kulture. Koliko boja in energije bo potrebno za vzdrževanje in ohranitev lokalnih vrednot, regij in lokalnih oblik izražanja? To je bistveno vprašanje. Mislim, da bo v Braziliji obstajalo ravnovesje obojega, saj ima naša država preveč ozemlja in prebivalstva, poleg tega pa je tudi izjemno raznolika in lokalni poudarki so tu zelo živi, saj prebivalstvu veliko pomenijo. Mislim, da bo v prihodnosti brazilska kultura nekakšna mešanica mednarodne globalizirane in lokalne kulture.”

> Ravno to sem vas želela vprašati - ali lahko danes kulturno avantgardo najdemo v bolj regionalnem, lokalnem kontekstu, napolnjenem z lokalnimi vsebinami, ki so obstojne v času?

“Natanko tako. Pri tem pa moramo upoštevati, da imamo Brazilci izjemno močno filmsko, glasbeno industrijo, industrijo video igric in podobno. Lokalni brazilski elementi so vsekakor izpostavljeni.”

> Kaj je največja vrednota v vašem življenju?

“Družina. Nedvomno. Čeprav sem veliko zdoma, je ta zame vselej najpomembnejša. Veste, imam sedem otrok, pet hčera in dva sina (tretji sin je preminil v prometni nesreči pred dvajsetimi leti, op. a.). S sinom Bemom, ki je najbolj dovzeten za mojo glasbo, pa sva v zadnjem obdobju glasbena sopotnika.”

> Slednji vas je spremljal tudi leta 2009 v Križankah na poletnem MPB koncertu ob promociji plošče Banda Larga Cordel. Kaj vas je navdihnilo, da ste pričeli s turnejo The String Concert?

“Mislim, da gre za naravno posledico staranja in mojo iskreno željo ustvariti mehkejši in mirnejši glasbeni izraz. Kmalu bom dopolnil sedemdeset let, in to je nekaj, kar čutim od znotraj, saj vem, da je preteklo veliko časa. Čas je, da se moja fizična, mentalna in celo spiritualna energija umiri. The String Concert je moje posvetilo staranju. Ob tem seveda poudarjam svojski način igranja kitare in elemente, ki sem jih razvijal skozi celotno kariero. Zanašam se tudi na sina in njegovo zanimanje za mojo glasbo. Bem že nekaj časa sledi in proučuje mojo glasbo, zato sem ga tudi tokrat povabil, naj svetu pokaže njene posebne značilnosti. Seveda pa sem navdušen tudi nad mojstrskimi zmožnostmi Jaquesa Morelenbauma, odličnega instrumentalista, ki je v preteklosti sodeloval s Caetanom Velosom in Tomom Jobimom in je zelo izkušen, izjemno nadarjen glasbenik.” MATEJA ROT