Glasbo povezujejo s humorjem

Od takrat dalje skupino Crescendo vabijo na vse konce Slovenije. Glasbo za zmagovalno narečno popevko Prleška napitnica je napisal Boris Rošker, besedilo Miroslav Slana, aranžma pa je bil delo Lojzeta Krajnčana.

Na festival niso prišli po zmago, prišli so zaradi tega, ker imajo glasbo radi in ker bi radi spoznali tudi slovensko festivalsko sceno, so nam povedali. Koncerti pa ostajajo glavni cilj njihovega delovanja, čeprav se festivalom tudi v bodoče ne bodo izogibali. Na koncertih lahko tudi največ pokažejo.

“Zavedamo se, da v Sloveniji moraš skozi festivalsko sito, zelo dobro pa je, da greš ob tem z nekim uspehom. To je za vsako glasbeno skupino dobra popotnica. Kaj bo v prihodnje, v tem trenutku težko povemo. Festival narečne popevke nas je v kratkem času naredil prepoznavnejše, v zadnjem času smo dobili več melodij in tekstov. Na nas pa je, da bomo izbrali tisto, kar nam najbolj ustreza. Po pevski plati nas torej že prepoznavajo,” so povedali, ko smo se prejšnji teden pogovarjali pred njihovim ptujskim nastopom.

Kako so prišli na mariborski festival?

Lani jeseni so bili gostje na koncertu Završkih fantov, ki so predstavljali svojo zgoščenko v Lenartu. Nastopili so kot edina skupina, ki ni imela na repertoarju narodnozabavnih pesmi, tam pa je bil tudi producent Boris Rošker, za katerega so vedeli, da ustvarja dobre skladbe za Festival narečne popevke. Našli so skupni jezik in zanje je ustvaril Prleško napitnico. “Čeprav to ni naš stil, želimo pokazati ravno to, da nam vse zvrsti glasbe ležijo,” pravijo.

Čimprej bodo morali izdati svoje zgoščenko, da se bodo lahko lažje predstavljali širši javnosti. En posnetek, Prleška napitnica, je premalo, da bi se lahko učinkoviteje promovirali. Tudi njihova prva zgoščenka bo skupek vseh žanrov, vse glasbe, ki jo imajo radi.

Skupaj že sedem let

Vokalno-instrumentalna skupina Crescendo skupaj nastopa že sedem oziroma osem let. Začeli so v šolskem letu 2002/2003, spoznali pa so med študijem glasbe v Mariboru in avstrijskem Gradcu. V začetku so nastopali kot trobilni kvartet Crescendo. Najprej so se zbrali trobentač in dva pozavnista, iskali pa so še enega trobentača. Samoiniciativno so decembra leta 2002 nastopili na produkciji oddelka za glasbo (glasbena pedagogika) Pedagoške akademije v Mariboru. “Na prvo vajo je vsak prinesel neke note in smo začeli. Prva skladba, ki smo jo skupaj naštudirali, je bila Rožnati panter. Bili smo štirje, ki smo znali vsak zase nekaj zatrobiti, to pa je bilo potrebno uskladiti v skupno igranje,” se spominjajo svojih začetkov, ko so v glavnem nastopali na produkcijah.

Takrat so bili Crescendo Peter Gojkošek iz Šikol (pozavna, vokal), Miha Šrimpf iz Otiškega Vrha na Koroškem (pozavna, vokal), Franci Kolar iz vasice Šentvid pri Planini v občini Šentjur pri Celju (trobenta, vokal) in Danilo Dominko iz Turnišča v Prekmurju (trobenta, vokal). Njihovo muziciranje je bilo dobro sprejeto, kmalu so jih želeli slišati tudi na drugih fakultetah, da so zaigrali na kakšni slovesni priložnosti. Dober odziv jim je dal krila, o svoji skupni glasbeni poti so začeli resneje razmišljati.

Prvi večji nastop so imeli za avstrijske goste v Termah 3000, prvi resni koncert pa aprila 2007 na Ptuju. Peti član, Jernej Brilej s Planine pri Sevnici, z družino živi v Gradcu in prihaja v Slovenijo trikrat tedensko. Ni ne pozavnist ne trobentač, je pa izvrsten harmonikar in pevec, povrhu pa tako kot Peter, Miha, Franci in Danilo zna tudi dobro sukati jezik, zato koncerte ponavadi tudi povezuje.

Vsak koncert je poglavje zase

Prvemu koncertu so kmalu sledili drugi: v Dravogradu, Cirkovcah, Šentjurju, Trebnjem, v Turnišču v Prekmurju, v Mariboru na Lentu, v Ljubljani, v Zavodu sv. Stanislava in še nekaterih drugih krajih. Odlični glasbeniki in pevci svoje nastope povezujejo s humorjem, saj želijo s tem tudi klasično glasbo narediti sprejemljivejšo, ponujajo jo skozi humor, da je zanimivejša za poslušanje. To je neke vrste njihov zaščitni znak - da so malo drugačni od drugih skupin na slovenski glasbeni sceni. Sami zase pravijo, da so neke vrste unikum; glede na sestavo skupine si tudi aranžmaje pišejo sami, saj so note za takšen sestav redke. Peter Gojkošek je povedal, da so navdih za svoje delovanje dobili pri avstrijski skupini Mnozil Brass, po njej se tudi zgledujejo glede stila.

Na svojem repertoarju imajo komorno glasbo klasičnega, fanfarskega in tudi zabavnega stila. Ni glasbe, ki je ne bi znali zaigrati, približati se želijo najširši množici ljubiteljev glasbe. Glede na občinstvo in priložnosti prilagajajo svoj repertoar, ki je mešanica vokalne in instrumentalne glasbe.

Na Ptuju so 14. novembra nastopili že tretjič, načrtujejo pa še četrti, slavnostni koncert na ptujskem gradu ob novem letu. Na Ptuju jih bomo morda slišali tudi na letošnji Orfejčkovi paradi, na štefanovo. “Glede na to, da je bil naš prvi 'resni' koncert na Ptuju, imamo do tega okolja še posebno spoštovanje in veselje zaradi vseh ljudi, ki nas poznajo,” pravi Danilo Dominko. “Če ne bi v nas verjeli že na prvem koncertu, se verjetno ne bi tako razvili, kot smo se.”

Glasba kot življenje samo

Vsako leto se občinstvu predstavijo z novim koncertom, ne želijo se ponavljati, od starega repertoarja ponavadi ohranijo največ dve pesmi. Odzivi občinstva so zelo zanimivi, veseli so jih, saj jih v takšni meri niso niti pričakovali. Poslušalce pritegne raznovrstnost njihovega glasbenega izvajanja, saj jih popeljejo 'skozi trnje do zvezd'; ponavadi začenjajo z glasbo, ki je namenjena bolj kritičnemu občinstvu, nato pa jih s humorno obarvanim delom vodijo v zabavni del, ob katerem se ljudje sprostijo. Do poslušalske katarze pridejo po neki poti, ki so si jo začrtali, in verjetno je to tisti magnet, ki vodi crescendovce na koncerte pred polnimi dvoranami. Humor, s katerim delajo svoje koncerte drugačne, zabavnejše, je čisto njihov, prinašajo ga iz svojih okolij, kjer živijo in delajo. Včasih jih je tudi malo strah, ker ne vedo, kako se bo občinstvo odzvalo.

Čeprav prihajajo z različnih koncev Slovenije, kjer so angažirani v svojih službah, povezanih z glasbo, še vedno pa tudi študirajo in dopolnjujejo svoje glasbeno znanje, ostaja vokalno-instrumentalna zasedba Crescendo njihova glasbena oaza, ki jim daje navdih še po toliko letih skupnega nastopanja. Morda je prav ta razdalja med njimi, ker jih ločijo kilometri, ob karakterni različnosti tisto, kar jih še bolj povezuje, ko pridejo skupaj. Saj se zgodi, da imajo o kaki pesmi in izvedbi različna mnenja, vendar o vsem odločajo skupaj, zato tudi nimajo nekega vodje. Ima pa vsak v skupini svojo vlogo. Tudi ime so izbrali skupaj. Izraz 'crescendo' prihaja iz glasbe, pomeni pa naraščanje; upajo, da bodo tudi s svojim delom vse višje in višje.

Glasba je zanje nekaj nikoli dokončanega, in ker so še vsi v rosnih tridesetih letih, bodo zagotovo še velikokrat stopili pred občinstvo na koncertih ali pa tudi na festivalskih odrih, pa čeprav so v svet glasbe stopili zelo mladi. Glasba govori z univerzalnim jezikom, temu sledijo tudi sami, saj glasba predstavlja velik del njihovega življenja, če ne življenja samega.

MAJDA GROZNIK

Na svojem repertoarju imajo komorno glasbo klasičnega, fanfarskega in tudi zabavnega stila. Črtomir Goznik