Glavo pusti pred vrati. Prisluhni srcu!
Z Inmaculado Lobato v flamenko vstopiš. Dobesedno. Brez velikih besed, predavanja in posebnega uvoda. “Vse življenje vam govorijo, da morate uporabljati glavo. No, tukaj to pravilo ne velja. Glavo bomo pustile pred vrati. In poskušale slišati tisto, kar od malega potiskamo na stran. Srce.” Za profesorico, plesno pedagoginjo in terapevtko iz andaluzijskega mesta Sanlúcar de Barrameda, je flamenko način življenja. Filozofija. Čustvovanje. Identiteta. Osebna in geografska.
Pritisk na gumb iz cede predvajalnika pokliče glasbo. Maestra Inma, kot jo kličejo učenke, tleskne s prsti. Z nogami zatopota llamado. Klicu na ples nekoliko otrplo, prestrašeno in korake loveč sledijo tečajnice, ki se na koprskem seminarju s flamenkom srečujejo prvič. Petnajst parov oči skuša ujeti kretnje učiteljičinih rok in nog. Če bi prizor opazoval kdo, ki riše stripe, bi v večino oblačkov nad glavami zagotovo zapisal dva stavka: “Huh. Tega ne bom znala nikoli.”
Zgodba, ki je ob prvem stiku s flamenkom za malodane vse, ki se niso vanj rodili, povsem enaka ...
Več kot plesna tehnika
Flamenko, ki ga Inmaculada Lobato v sodelovanju z ljubljanskim Kulturnim društvom Luna Gitana in koprskim Društvom Luna Flamenca v slovenski prostor prinaša že osem let, ni takšen, kot ga med potepom po Španiji srečamo v uprizoritvah, namenjenim turistom. Niti ni takšen, kakršnega so ga na obzorje povprečnega Evropejca, ki ni Španec, izrisale filmske podobe Carlosa Saure ali plesne bravure Antonia Gadesa, slovitega koreografa in baletnika ter umetniškega direktorja Španskega nacionalnega baleta, ki je ta značilni andaluzijski ples zavihtel na odrske deske in njegovo slavo ponesel v mednarodni prostor. Prva stvar, ki jo mora novinec v svetu flamenka vedeti je, da se flamenko ki ga vidimo na deskah baletnih hiš, precej razlikuje od tistega, ki živi med Andaluzijci.
Inmaculada Lobato se je šolala na konservatoriju za ples in dramsko umetnost v Sevilli, višjo stopnjo pa je zaključila na profesionalni visoki šoli za ples Matilde Coral. Izpopolnjevala se je pri priznanih učiteljih, kot sta Angelita Gómez in Manolo Marín. Kot članica skupine Flamenco Teatral Sanlúcar de Barrameda je plesala v predstavah La pasión in Memorias del Río Grande. Nastopala je v Tokiu, Lyonu, Nimesu, Swanseaju, Ljubljani in v različnih krajih po Španiji. Na Univerzi Alcalá de Henares je opravila tečaj Community Dance, katerega namen je uporaba plesa za pomoč osebam v stiski. Je botra in častna članica Kulturnega društva Luna Gitana, ki si v Sloveniji prizadeva za popularizacijo flamenka in andaluzijske kulture.
“Pokojni Gades je bil izjemen umetnik koreograf in, poudarjam, izšolan baletnik (bailarin, op.a). Svet baleta je namreč precej drugačen od sveta tradicionalnega plesa - pri prvem je poudarek na tehniki, neizmerni disciplini, strogosti. Flamenko, ki živi med ljudmi, pa je okrogel, v njem valovi celo telo, pleše ga lahko vsakdo, tudi nekdo, ki šepa ... Flamenko plesalec (bailaor, op.a.) zna plesati le flamenko, nič drugega. Če Andaluzijca, gitana (cigana, op. a.) vprašaš, ali si želi postati poklicni plesalec, baletnik, bo odkimal. In odgovoril: 'Kako naj programiram srce, da bo tega in tega dne ob tej in tej uri tako in tako plesalo?' Ni mogoče! Ko govorimo o flamenku na odrskih deskah, govorimo predvsem o tehniki, ko pa govorimo o tradicionalnem plesu, ki je živ med ljudmi, govorimo o esenci.”
Prva, sicer majhna in tesna vrata, ki vodijo v svet znanja o flamenku, so tako odprta. A njegov svet je širen. In za nekoga, kise je rodil na drugem koncu sveta,morda prvi hip nekoliko težko doumljiv.Na ključu, ki odpira druge, nekoliko večje duri, pa piše tradicija. In kultura. “Na seminarjih poskušam predati avtentičen flamenko. Takšen, kot se je v Andaluziji ohranil skozi tisočletja. Tehnika je mehanizem, ki ga moramo poznati, flamenko pa glasbena, plesna in vsebinska kompleksnost, s pomočjo katere lahko izrazimo vsa čustva od obupa do ekstaze ...” Bistvo flamenka, kot ga čuti, razume in poučuje Inma, je namreč prav občutenje. Tega pa se ni mogoče naučiti. “Ob srečanju in ob spoznavanju te plesne tehnike lahko ugotoviš, ali imaš flamenko v sebi ali ne. Srečujem učenke, ki se priučijo tehnike, jo obvladajo, a flamenka ne bodo nikoli zares plesale. Ker nimajo v sebi tiste esence, na katero lahko pripnejo tehniko. Vsakega lahko naučim gibov in mimike, občutja pa ne morem dati nikomur.”
Je pa bojazen, kaj bo z nogami po plesni uri, polni doslej neznanih korakov in udarcev s peto, vseeno odveč. Srednjeevropsko, v kanonih tega prostora vzgojeno in odraslo bitje ženskega spola, prvo jutro po plesu z Inmo ugotovi, da noge pravzaprav ne bolijo. Le neka nova, doslej neznana napetost ždi v telesu. Kot bi se nekaj hotelo odpreti, zadrhteti v nekem drugačnem ritmu. A se je komaj zbudilo. In še čaka.
Prednost imajo tisti s srebrnimi lasmi
Kaj vse je flamenko, je pravzaprav težko ubesediti. Splet različnih kultur - arabske, ciganske, sefardske in še kakšne, ki so jih valovi zgodovine in preseljevanj naplavili k gležnjem Evrope, na borduro krila, ki se dotika Atlantika in gleda na obale Maroka - je neulovljiv. Lahko ga prek prstov zliješ na strune kitare. Med ploski (palmas), ga ujameš v dlani. Lahko ga zapoješ. Ali zaplešeš. A pravzaprav poješ in ploskaš in igraš in plešeš vse in o vsem, kar je v tebi. V ritmu srca.
V Andaluziji je flamenko doma v družinskem krogu. In na feriah - velikih mestnih praznovanjih na prostem, kjer se meščani družijo ob lokalnih specialitetah in kozarčku vina ter obenem ob glasbi tudi kaj zapojejo in zaplešejo. Za Andaluzijce je flamenko nepogrešljiv spremljevalec vseh velikih življenjskih dogodkov - plešejo ga ob rojstnih dnevih, ko se razveselijo ponovnega srečanja, ko zaželijo vse dobro mladoporočencema, ob rojstvu novega družinskega člana ... A domneva, da v prešernem in temperamentnem vzdušju ni nobenih pravil, tu ne velja. Flamenko svet ima jasna pravila, a povsem drugačna, kot bi si človek predstavljal v prvem hipu, še zlasti, če se pogovarja s poklicno plesalko. “Na fiesti ni nihče profesionalec. Smo skupina ljudi, ki se postavi v krog, posluša kitarista, prisluhne pevcu, med njegovim petjem eden po eden vstopa v središče kroga in zapleše. Ples posameznika traja nekaj minut. Ne preveč, ker se moramo predstaviti vsi, pri plesu pa pozorno poslušamo kitarista in pevca, ju spodbujamo in pazimo, da začnemo plesati takrat, ko sta se onadva že predstavila občinstvu. V svetu flamenka ni zvezd, tam vlada vzdušje enakosti, ne glede na poklic, barvo kože ali letnico rojstva.” Poleg tega je flamenko kultura, ki izjemno spoštuje starejše. “Tisti, ki imajo najbolj srebrne lase, torej najstarejši, so na vseh fiestah in feriah v prvi vrsti. Počasi in dostojanstveno ploskajo. Z nekoliko hitrejšim ritmom jim sledijo moški, zraven prepevajo, po prostoru se podijo otroci, ženske pa plešemo. To je flamenko fiesta. Smo drug z drugim in drug ob drugemu. Oblečeni v tradicionalne noše, ženske z glavnički in rožami v laseh. Tako smo ob posebnih priložnostih oblečeni vsi. Ne samo plesalci.”
V šolah brez flamenka
A čeprav se prizor flamenka znajde skorajda na vseh knjižnih naslovnicah turističnih vodnikov, flamenko v španskih osnovnih šolah nima posebnega mesta. Ne poučujejo ga. Ne plesa ne kulture. Tudi na plesnih akademijah flamenko ni poseben predmet, vključen je v predmet španski tradicionalni plesi. To, da flamenko ni poseben predmet, pa ima dobre in slabe plati. “Flamenka ni mogoče omejiti, ga spraviti v okvire. Morja ne moreš zamejiti, valovi kakor hoče. Prav tako ima flamenko svoje življenje.” Ima pa “duša Andaluzije”posebno mesto med projekti andaluzijske vlade. Znotraj te namreč deluje Agencija za razvoj flamenka (Agencia Andaluza para el Desarrollo del Flamenco), ki ji je pred leti predsedovala Bibiana Aído Almagro, zdaj ministrica za enake možnosti v španski vladi. Agencija skrbi za promocijo in razvoj flamenka po svetu, v državah, kjer sicer ni doma. Prek plesnih seminarjev, ki jih vodijo velika in ugledna imena flamenka, pa ne želijo približati le plesnega in umetniškega izraza, marveč tudi andaluzijsko dojemanje življenja in tradicionalne vrednote.
Ob pomisleku, da gre v svetu flamenka pravzaprav za vladavino trdne moške roke, ki težko skrije patriarhalnost, se Inma zasmeji. “Drži, videti je res tako. A le zato, ker smo tako vljudne in ker vemo, da našim moškim to godi. Resnica pa je malo drugačna - v našem svetu smo glavne ženske. V družini se nobena odločitev ne sprejme brez mame. Ona je jeziček na tehtnici.”
Zdravilo za razbito dušo
Kdaj je zaplesala svoj prvi flamenko, se Inma ne spomni natančno. Predvsem zato, ker čuti, da je z njo, odkar se zaveda. “Mama mi je pripovedovala, da sem ob prihodu iz šole, takoj ko sem planila skozi vrata in odvrgla torbo, vzklikala 'kaj bomo danes jedli, kaj bomo danes jedli'. In ob tem poplesovala - v ritmu flamenka. Prepričana sem, da plesa nisem izbrala. Imam ga s seboj, v sebi. Kdove od kod, morda še iz prejšnjega življenja. Plešem ... vem, da tudi stvari, ki se jih nisem nikdar naučila. Tako pač je. Flamenko je zame hrana. Brez tega ne morem živeti.” Verjetno je tudi zaradi tega po več kot dvajsetih letih kariere profesionalne plesalke spoznala, da oder ni njen svet. Da je ne osrečuje in ne izpolnjuje. Da tekmovalnost, ki kraljuje v plesnem svetu, ni zanjo. Inmaculada Lobato je smisel svojega flamenka našla v tem, da ga predaja drugim. Ne le tečajnicam, marveč tudi ženskam, ki jih je življenje s takšnim ali drugačnim udarcem strlo. Verjame, da flamenko zdravi. In ozdravi. “Zdravi rane in bolečine, ki jih ne more pozdraviti nobena tableta na tem svetu. Če imaš zlomljeno roko, to vidijo vsi. In vsi te tolažijo. A ko imaš razbito in ranjeno dušo, tega največkrat na zunaj ni videti. Prav tako ni tablet, ki bi to pozdravile. Izjemno veliko žensk je notranje ranjenih. Življenjsko kolo se obrača - enkrat si zgoraj, drugič spodaj. Tudi moje življenje ni bilo lahko. A sama vem, da sem cela in zdrava, le zato ker plešem. Če sem bila brez dela, sem lahko preživela, prav tako, ko sem bila brez ljubezni ali bolna. Brez flamenka ne bi mogla.”
Inma se tako že od leta 1997 ukvarja tudi s plesno terapijo, s katero pomaga ženskam, ki so vsaka na svoj način ranjene - rak, alkoholizem, aids, depresija, fizično nasilje ... S posebno terapijo, ki temelji na flamenku in jo izvaja ob pomoči psihoterapevtov, ženskam, ki so zaradi različnih razlogov odrinjene in prizadete, pomaga pridobiti zaupanje v sočloveka, vliva jim izgubljeno ali potolčeno samozavest, da jim občutek sprejetosti, razumevanja, vključenosti v krog enakosti. Tako jih počasi pripravi za pot, na kateri poberejo drobce svojega razbitega notranjega sveta ... in na kateri se začne mraz umikati žarkom notranjega sonca.
MAKSIMILJANA IPAVEC
