Globlje, mehkeje, počasneje

Pahorjevo “levosredinsko” vlado so izvolili zaradi velikega ljudskega pričakovanja. Mnogi so za Pahorja volili predvsem zato, ker je bil anti-Janša. Če bi hotel zadovoljiti pričakovanja svoje volilne baze, bi moral ubrati nasprotno pot, kot jo ubira Janša, torej biti dosledno anti-Janša. Ampak Pahor tega ni naredil. V marsičem, zlasti na področju ekonomije in socialne politike, je vodil politiko, ki bi jo, z manjšimi odstopanji, vodil Janša s svojo desnosredinsko koalicijo. Dolgo se je, tudi povsem utemeljeno, šušljalo, da bi Pahor rad skupaj z Janšo oblikoval veliko levo-desno koalicijo. Zaradi različnih interesov članic svoje koalicije tega ni storil. Ampak njegova ekonomska in socialna politika je v bistvu desničarska. Je taka, kot bi jo vodil premier desne koalicije. Skratka, v levosredinski vladi ni skoraj nič levičarskega.

Volilci so za to koalicijo glasovali predvsem, ker so pričakovali, da se bodo njeni politiki zavzemali za najustvarjalnejši del slovenske družbe, za delavce, inovatorje, za ljudi, ki živijo od svojih rok in glave, za tiste, ki živijo pretežno od svojega dela. A kaj se dogaja? Pahorjeva vlada podpira interese kapitala, bank, interese delodajalcev. Poslanci, ki v parlamentu glasujejo za vladne ukrepe na področju ekonomije in sociale, takšno politiko podpirajo. S tem so zapravili zaupanje velikega dela svojega volilnega telesa. Javnomnenjske raziskave to potrjujejo. Če se ne bi zavedali, da so poslanci iz čisto zasebnih interesov, bi jih pozvali, naj bodo pošteni in naj odstopijo. Ali pa naj glasujejo proti ukrepom Pahorjeve vlade, ki ruši še zadnje zidake socialne in solidarne države in vodi neoliberalno politiko.

Prav kmalu, v rojevajočem se letu, bosta dva referenduma: prvi o malem delu, drugi o pokojninski reformi. Pri obeh ima Pahorjeva vlada na drugi strani sindikate. Zelo zgovorno: sindikati zastopajo interese delavcev, dela. Koga torej zastopa Pahorjeva “levosredinska” vlada? Interese delodajalcev?

Nedolgo tega je v italijanskem “komunističnem dnevniku” Il Manifesto izšel intervju z znanim italijanskim ekonomistom Giorgiom Lunghinijem. Kaj pravi takega, da vzbuja pozornost? Govori predvsem o stvareh, ki so na dlani, ki jih ljudje vsak dan čutijo v sebi in okrog sebe in jih označujejo s širokim, splošnim, a v glavnem ustreznim pojmom “kriza”. O čem še pripoveduje ekonomist Lunghini? O vrednotah. O idejah. Govori Pahorjeva vlada o vrednotah? Ne. Razen če imamo tekmovalnost za vrednoto.

Lunghini ugotavlja, da lahko samo vrednote odpahnejo vrata upanja in zaupanja ljudi. Upanja namreč danes ni več. Ni prihodnosti. In o kakšnih vrednotah govori ekonomist? “Glavnih vrednot ne smemo iskati v rasti, temveč v drugačnem modelu ekonomskega razvoja, ki je spoštljiv do narave.” Zakaj nas vera v neomejeno rast ne prepriča več? “Zato, ker je kapitalistični model rasti v zadnjih tridesetih letih povzročal nezaposlenost in neenakost - bogati so postajali vse bogatejši, reveži vse revnejši,” pravi Lunghini. “To je sprožilo sedanjo krizo - če so delavske mezde nizke, je tudi povpraševanje majhno, gospodarstvo ne raste, kapital se seli na področje financ ...”

Kapitalizem ne deluje več. Ne prepriča več. To se kaže tudi v okoljski krizi, v našem razmerju do narave in okolja. Kipeča proizvodnja in potrošništvo osvajata planet, izrivata nedotaknjeno naravo, jo zapirata v miniaturne rezervate. Kmalu bosta tudi čist zrak in pitna voda redki dobrini. Tudi ljudje smo izgubili same sebe. Ne vemo več, na kaj bi se naslonili.

Kaj storiti? Lunghini na pomoč pokliče pokojnega romunskega matematika in ekonomista Georgescuja Roegena, avtorja minimalnega bioekonomskega programa. Ta ugotavlja, da je tudi proizvodnja podvržena zakonom termodinamike. Materija se neizogibno in nepovratno izgublja.

Kaj potemtakem svetuje Georgescu? Zmanjšati porabo, sprejeti strogo varčevalno politiko na področju energije, se odpovedati nepotrebnim proizvodom, prepovedati vojne in ukiniti proizvodnjo orožja, s tem sprostiti sredstva za razvoj nerazvitih, pomagati revežem iz začaranega peklenskega kroga kriminala. Ohranjati proizvode čim dlje pri življenju. Ne zavrzimo plašča, ki je ostal brez gumba, pravi Georgescu, marveč ga odnesimo h krojaču, da prišije gumb (zašije razparan žep, ovratnik). Banalen primer, ki govori o tem, kako korenito bi morali spremeniti naš odnos do sebe in sveta. Ne razmišljati o količini, ampak o kakovosti. Vrniti v naša življenja nežnost, globino, počasnost, za kar se je zavzemal naravovarstvenik Alex Langer. Se otresti okov nevrotičnega življenja, ki povečuje zavedanje o nesmislu našega delovanja.

Lenariti. Rehabilitirati lenarjenje, mu vrniti veljavo, dostojanstvo. Se zavedati, da je lenarjenje bistveni del človekove osvoboditve. Lenarjenje kot človekova pravica in hkrati kot dejanje ustvarjalnosti. Lenariti pomeni uzreti svet in sebe v njem.

Vendar pa, se sprašuje Lunghini, so tisti, ki odločajo o naših usodah, zmožni narediti ta kakovostni preskok? Smo jih mi sami, v čigar imenu vladajo, pripravljeni v to prisiliti? Imamo dovolj poguma, da zdaj in tukaj spremenimo svoja življenja?

Vse revolucije, ki so jih izpeljale maloštevilne elite, so propadle. Spremembe običajno prihajajo iz globin. Ko je dovolj ljudi prepričanih, da so spremembe nujne, se spremembe zgodijo. Ampak zmeraj moraš začeti pri sebi. Z dejanji v svojem vsakdanjem življenju. Z zgledom. S srčnostjo in pogumom, da slediš temu, v kar verjameš. Brez upanja, da ti bo kdo sledil. Brez upanja, da boš uspel.

ROBERT ŠKRLJ