Gojmir Lešnjak - Gojc o Kosovelovem domu

>V vaši karieri, večinoma umetniški, je bilo to obdobje verjetno najbolj netipično. Je bilo kljub temu dovolj ustvarjalno in izzivalno?

“Na vsak način me je, ko sem dobil povabilo takratnega župana Miroslava Kluna in podžupana Boža Marinca, pritegnil prav ta ustvarjalni del oziroma tisto, kar je ponujal ta nedokončani dom. To je bil velik izziv in razlog, da sem se odločil za novo pot v življenju. Seveda je bilo ogromno učenja - vzel sem si pol leta za razmislek - a mislim, da je bilo teh deset let zelo ustvarjalnih.”

> Ko zdaj vlečete črto pod teh deset let - kaj bi označili kot največji uspeh?

“Srednjo dvorano. Je nekako moj otrok. Velika pridobitev. Že sam razmislek, na kakšen način to dvorano organizirati, da je multifunkcijska dvorana z ogromno možnosti za prilagoditev zelo različnim dogodkom, je bil zelo velik in zahteven izziv. Ob tem sem vesel, da smo ustrezno tehnično uredili tudi veliko dvorano.”

> Predvsem tehniko, vezano na oder?

“Da. Problem velikokrat nastane pri ljudeh, ki odločajo o financah, a ne poznajo organizma gledališč in kulturnih domov. Ponavadi zlahka odobrijo denar za tisto, kar je očem vidno in všečno, težko pa za vse tisto, kar je orodje za ljudi, ki strežejo prireditvam, je pa očem nevidno in finančno zelo zahtevno.”

> Pri tem je zelo pomembno, da o tem odloča človek, ki prihaja iz gledaliških krogov in pozna ves zapleteni tehnični aparat, potreben za izvedbo različnih prireditev.

“Seveda. Jaz sem se v to še posebej poglobil, ker sem tudi sicer kar tehnični človek, te stvari me privlačijo.”

> Česa od tistega, kar ste si zamislili pred desetimi leti, pa vam ni uspelo uresničiti?

“Prva stvar je nadkritje amfiteatra. Pravzaprav nisem zares niti upal, da nam bo uspelo to narediti v desetih letih. To je projekt za naslednjih deset let, ker je tudi finančno zelo zahteven - približno tako, kot je bila ureditev velike dvorane ...”

> Koliko evrov?

“Nekaj manj kot milijon. Drugi projekt, ki me zasleduje zadnjih nekaj let in bi ga rad realiziral, pa je sončna elektrarna na strehi Kosovelovega doma. To je del racionalizacije poslovanja doma. Pri racionalizacijah seveda nimam v mislih tega, da bi se zmanjševal prispevek občine in ostalih v naš program, temveč da se čim več sredstev usmerja v čim bolj kakovostne programe. Še vedno imamo nekaj velikih potrošnikov - elektriko in plin - čeprav smo oboje že kar precej pocenili.”

> Napovedali ste že, da vodenje Kosovelovega doma zapuščate, a vseeno: kaj naj bi naredil vaš naslednik oziroma kaj bi naredili vi, ko bi ostali tukaj?

“Tisto, s čimer se jaz nisem ukvarjal: dom mora dobiti močnega umetniškega vizionarja, ki bo še bolj intenziviral programski del tako, da bo vključeval vse domače ustvarjalce in obenem privabljal vrhunske stvaritve iz Slovenije in sveta. Po tehnoloških strani pa čakajo dom predvsem nadgradnje. Vse stvari so pripravljene kot lego kocke, vse dvorane so narejene tako, da se lahko zdaj samo dograjuje, brez predelav: velika dvorana potrebuje še 13 motornih vlakov (zugov), za kar je vse že pripravljeno; potrebuje tri lučne vlake, posodobitev tonske opreme (dvorana je sicer akustično zelo dobra), školjko za koncertno dejavnost. Tudi srednja dvorana ima vse pripravljeno, da razvije led tehnologijo in svetlobni park za fotografski in filmski studio ter tonski del. V zadnjem desetletju smo vse pripeljali do točke, da je možna uporaba vseh dvoran; za dvig kvalitete dogodkov po tehnični plati pa je treba to nenehno dograjevati.”

> Ali to, da dom deluje kot sistem lego kock, pomeni, da je tudi njegova arhitekturna zasnova dobra - kar pri kulturnih objektih ni vedno pravilo?

“Zelo dobra. Dom je prav zato, ker še ni bil zgrajen do konca in ker je bil zasnovan tako, kot je, v še nezgrajenem delu ponudil možnosti, da smo razvili stvari, ki jih potrebuje današnji čas. Poleg že naštetega smo tako naredili dva tonska studia, pri čemer TV Kras, ki je začel kot Radio Kras, čaka mojega naslednika za razmislek o njegovih programskih vsebinah.”

> Bi TV Kras delovala v sklopu zavoda ali naj bi ga sčasoma prerasla in se osamosvojila?

“Saj že zdaj funkcionira kot nekakšno javno-zasebno partnerstvo. Interes Kosovelovega doma je, da imamo oglaševanje pri roki in pod čim boljšimi pogoji; obenem pa daje možnost še komu, da programsko razvija svoje stvari.”

> Ko je bil Kosovelov dom zgrajen, je bil načrtovan za bistveno več prebivalcev - govorili so o 40.000, kolikor naj bi se jih naselilo v Sežano po dograditvi proste cone, zdaj pa jih ima mesto le slabih šest tisoč. Vam je žal, da ni Sežana večja in bi imeli več obiska?

“Te socialistične računice so pač take, kot so bile in so ostale nerealizirane. Ampak jaz sem vesel, da so napravili tak dom, kot so ga. Kajti danes dokazujemo, da je v določenih trenutkih že premajhen. Imenujemo se kulturni center Krasa in Brkinov, in to jemljemo zelo resno. Pokrivamo ne samo komensko, divaško in hrpeljsko-kozinsko območje - poleg sežanskega, seveda -, ampak k nam prihajajo tudi obiskovalci iz Postojne, Ilirske Bistrice, Pivke, pa tudi iz Vidma, z Reke in iz Pulja, ko gre za jazzovske ali glasbene prireditve, ki niso vezane na jezik. Vedno večji je tudi obisk naših rojakov, živečih v Italiji.”

Osebno ste tudi pobudnik in predsednik združenja kulturnih domov Slovenije? Koliko domov združuje in kaj je bistvo tega povezovanja?

“Zdaj nas je že 27. Z leti to združenje lepo raste, z včlanitvijo Kulturnega doma iz Gorice smo postali celo mednarodni. Združenje se je rodilo iz potrebe po izmenjavi informacij. Vsako okolje ima sicer svoje posebnosti, je pa prav, da se ene stvari uniformirajo oziroma da se postavijo pravila igre, kako naj bi ti domovi delovali in kakšne obveznosti imajo do nas ustanovitelji - ki so praviloma občine. Do zdaj se je združenje izkazalo kot zelo koristno: med seboj si izmenjujemo tehnološke informacije, pomagamo si pri nakupih, obveščamo se o racionalnih nakupih, imamo možnosti skupnih nabav, kjer lahko doosežemo boljše cene; sodelujemo pri izmenjavi informacij o programih ... Toliko smo se spoznali med sabo, da si lahko kvalitetno zaupamo in smo si v pomoč. Organiziramo tudi izobraževanja o novih zakonih.”

>Kakšen je nasploh odnos ustanoviteljic - občin do kulturnih domov in sežanske konkretno?

“Bil bi krivičen, če bi zelo jamral. Sežanska občina ima za ta dom kar dober posluh.”

> Se je pa v teh letih ustanoviteljstvo spremenilo: po razpadu bivše velike občine na štiri manjše so ostale tri kmalu odstopile od ustanoviteljstva.

“To je bila šlamparija, zelo nemodra odločitev takratnih županov. Se mi zdi, da bo prišel čas, da se vse štiri občine povežejo v skupno kulturno politiko, kjer naj bi Kosovelov dom z ljudmi, usposobljenimi za to dejavnost, pokrival celotno območje. Imamo štanjelski grad, škocjanske večere, Vilenico, Štrekljeve večere, v Divači hišo Ite Rine, ... Mislim, da je treba vse te stvari združiti pod eno streho in informirati ljudi o tem, kaj se kje dogaja na celotnem območju, ne le v vsaki vasi posebej.”

> Dogodke v Kosovelovem domu lahko razdelimo na tri sklope: vašo lastno produkcijo, ki je dokaj skromna, abonmajske in druge gostujoče dogodke ter prireditve, ki jih pripravljajo društva. Se z leti razmerja med temi sklopi spreminjajo?

“Seveda. Društva imajo svoje življenje, vezano na zagnanost ljudi, ki v njih delujejo, zato je tega enkrat več, drugič manj. Naša gledališka šola sproducira vsako leto eno predstavo, ki pa je bolj šolske narave. Konstanta v našem delu, ki se tudi razvija, so abonmaji s celostno ponudbo klasične in jazz glasbe, otroških, šolskih programov in gledaliških programov za odrasle - lahkotnejšega žanra in bolj zahtevnih vsebin. Lastne produkcije imamo zelo malo, ker to zahteva drugačno organizacijsko in tudi finančno strukturo, smo pa v teh letih naredili nekaj koprodukcij. Najbolj odmevna in ekonomsko zelo upravičena je bila Kako smo ljubili tovariša Tita, druga, tudi zelo odmevna in na visoki ravni po ustvarjalni plati, je bila Soba 100. Trenutno pripravljamo otroško lutkovno igro, ki bo verjetno končana jeseni.”

> Kako je s kadri?

“V teh desetih letih se je število zaposlenih podvojilo, na skupaj 11, pa je še vedno majhno. V prihodnje bo treba zaposliti še umetniškega vodjo doma in enega tehnika.”

> Kaj pa bi lahko rekli o občinstvu? Se z leti struktura obiskovalcev spreminja?

“Tu moram poudariti, da je Aleksander Peršolja, ki je v programskem smislu dal pečat temu domu, vzgojil izjemno občinstvo. To sem jaz čutil, še preden sem prišel sem v službo, ko sem prihajal še kot igralec, in to mi še danes potrdijo vsi kolegi, ki prihajajo k nam na gostovanje: da imamo izjemno zahtevno in izjemno kvalitetno občinstvo. Ne nazadnje nastopajoči vedno ocenjujemo občinstvo, tako kot občinstvo ocenjuje predstave ali slike.“

> Obisk med leti niha, v povprečju pa raste. Čemu to pripisujete?

“K rasti zagotovo pripomorejo novi prireditveni prostori. Pred desetimi leti smo imeli veliko dvorano in en polomljen amfiteater, zdaj imamo poleg tehnično sodobno opremljene velike dvorane za 459 ljudi in obnovljenega amfiteatra še malo dvorano, ki sprejme do 50 ljudi, in srednjo dvorano za 150 ljudi. Zgoraj in spodaj sta urejeni obe galeriji, in vse to omogoča tudi večjo programsko pestrost. Vmes pa so seveda tudi padci. Upadel je denimo obisk kinopredstav, tako kot povsod po Sloveniji. Poleg tega se z menjavami generacij spreminjajo tudi interesi občinstva. A ko sem - tako čez palec - računal obisk, sem ugotovil, da je šlo skozi ta dom v dvajsetih letih skoraj milijon ljudi.”

> Ima kljub temu še prostor za rast?

“Seveda. Je pa prav, da se ohranja Peršoljeva filozofija - ki jo neguje tudi koordinator programov David Terčon - da se ohranja visoka raven dogodkov.“

> Kaj želite vašemu nasledniku, ste že povedali. Kaj pa bi položili na srce svetu Kosovelovega doma?

“Naj si prizadevajo zagotavljati čim več finančnih sredstev za delovanje doma. Upam, da bodo politiki tudi v prihodnje razumeli, da to ni vlaganje samo v prestiž, temveč da je vlaganje v prebivalstvo. Ljudje, ki obiskujejo naše prireditve, predstavljajo elitni del prebivalstva, ki je tudi najbolj vitalen v smislu razvoja območja. Ta vložek ni izmerljiv matematično, verjamem pa, da se pozna pri splošnem razvoju cele regije.”

MARICA URŠIČ ZUPAN

Kulturni center Krasa in BrkinovIrena Požar