Goncourta naposled prejel Michel Houellebecq

PARIZ> Persona non grata francoskega kulturnega sveta, Michel Houellebecq je po vrsti literarnih mojstrovin, ki so raztrgale zahodnjaško samozagledanost v ideale večne mladosti in lepote, vseprežemajoči egoizem, hlastanje po statusnih dobrinah neoliberalnega razvrata in s tem povezano vsesplošno potrošniško “bebavost”, vendarle dočakal najprestižnejšo francosko literarno nagrado.

Cinik, ljudomrznik in osamelec

Od Razširitve področja boja (1994), Osnovnih delcev (1998), Platforme (2001), Možnosti otoka (2006) do zadnjega dela Zemljevid in teritorij, se je Houellebecq v svojih delih prelevil v neizprosnega cinika, ljudomrznika in osamelca v sodobni literaturi, ki je bentil čez zahodnjaške sprevržene ideale in si s tem nakopal veliko število nasprotnikov. Vsako njegovo sveže izdano delo je pospremilo kup polemik, polariziranja mnenj znotraj kritiške srenje in srditih provokacij samega Houllebecqa, ki je s tem še bolj podžigal “strasti”, toda njegova fama najprodornejšega glasnika sodobnih anomalij je ”klicala” tudi k ustreznemu odlikovanju na področju francoske literature.

Oklicali so ga za rasista, protiislamista, spolnega iztirjenca, nazadnje za plagiatorja, vse kar si pa Houllebecq želi, sodeč po njegovem zadnjem delu, je zaživeti daleč stran od človeškega besnila, v objemu vegetacije.

BILJANA PAVLOVIĆ