Goran Vojnović: “Piran je malo slovenski, malo italijanski, malo pa tudi čefurski”

Leta 2006 je Vojnović režiral kratki film Moj sin, seksualni manijak, leto dni kasneje pa v produkciji TV Slovenija še kratki igrani film Kitajci prihajajo. Njegov literarni prvenec Čefurji raus je v javnosti zbudil nemalo zanimanja in leta 2009 prejel prestižno nagrado Prešernovega sklada ter Delovo nagrado kresnik. Minulo leto se je Goran Vojnović javnosti predstavil s svojim zadnjim filmom Piran Pirano, ki letos začenja svojo pot po mednarodnih filmskih festivalih.

> Roman Čefurji raus lahko označimo kot nekakšen bum na slovenski literarni sceni. Ste ga pričakovali?

“Sam sem vse te zadeve okoli Čefurjev doživljal bolj postopoma. Mogoče je značilno, da se pri nas zelo hitro nad nečim navdušimo in na to tudi zelo hitro pozabimo. To mi je celo zelo všeč.”

> Od kod ideja za roman?

“Hotel sem delati nekaj, kar mi je zelo blizu, saj me tematika, ki jo opisujem, spremlja vse moje življenje. Ideja se je v meni oblikovala in zorela kar nekaj let. Prej sem sicer imel že nekaj idej o stvareh, ki sem jih poznal, recimo od daleč. Nato pa sem začutil, da bi mi bilo lažje, če si izberem svet, ki ga sam dobro poznam in v katerega lahko lažje vstavljam svoje avtobiografske elemente in si pri pisanju pomagam z lastnimi izkušnjami.”

> Če se ne motim, ste najprej pripravljali scenarij za film?

“Najprej sem razmišljal o filmu, in prišel sem na idejo, da bi delal film o Fužinah. To je bilo pred dobrimi petimi leti, in že takrat sem naredil grob scenarij, bolj oris zgodbe, ki ga pa nikoli nisem dokončal. Kmalu mi je namreč postalo jasno, da bo cela stvar precej težko izvedljiva, ker gre pač za nadvse zahtevno filmsko nalogo. Verjetno takrat tudi zadeve nisem še znal pravilno speljati do konca. Kasneje sem razmišljal, kaj bi s tem naredil, in prišel na idejo, da bi bilo dobro vse zapisati. Takrat sem prvič nekako uvidel celoten roman, da se mi je zdelo smiselno sesti in ga zapisati. Združil sem idejo zgodbe, ki sem jo v grobem že imel, in željo po zapisu jezika, ki ga mladi uporabljajo na Fužinah.”

> Nekaj poskusov uvajanja slenga v slovensko literaturo je sicer v preteklosti že bilo, je pa vaš roman bil tisti, ki je ne nazadnje prejel nagrado kresnik in tako tudi formalno prekinil s tradicijo, ki je rabo neknjižnega jezika v literaturi označevala negativno.

“Če pogledamo svetovne trende in literaturo širše, najdemo ogromno leposlovja, ki je glede povedanega vsaj tako radikalno, če ne celo dosti bolj, kot je roman Čefurji raus. Tudi pri nas zasledimo že dosti pred mano kar nekaj del, pisanih v slengu. Zasledimo romane, kjer so mešali različne vrste slenga med seboj, mešali sleng in knjižni jezik ipd. Skubic npr. v Fužinskem bluzu prepleta dve vrsti jezika in ustvarja svojstveno mešanico, neke vrste 'fužinščino'.

Morda pa lahko rečem, da sem bil od vseh slovenskih avtorjev najbolj radikalen v smislu, da dejansko nisem imel nobenih zadržkov pred neslovenskimi besedami, tudi kletvicami … Pomembno mi je bilo zgolj to, da jezik te vrste deluje prepričljivo in odraža čustveno stanje mojega junaka.

Sedemnajstletni mulci svoja čustva ne nazadnje največkrat izražajo tudi z neprimernimi besedami, uporabljajo govor ulice, zato se mi je ta izbira zdela edino logična. Na ta način sem lahko približal bralcu čustveni svet teh junakov.

Če bi začel govoriti o čustvih neposredno, z besedami, ki čustva natančno opisujejo, sem prepričan, da bi vse bilo umetno, neprepričljivo. V besednjaku sedemnajstletnega mulca pač klasičnih besed, ki jih uporabljamo pri opisovanjih določenega čustvenega stanja, enostavno ni. Večina bralcev je v tej izbiri jezika videla določeno vrednost romana in je bil konec koncev vsaj deloma tudi zaslužen za nagrade, ki jih je dobil.”

ROBI ŠABEC

Nadaljevanje pogovora lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.