Eden zadnjih, ki so rušili berlinski zid

MOSKVA > Njegovi sodobniki so vsi po vrsti že pokojni. Ronald Reagan, Boris Jelcin, Helmut Kohl, Margaret Thatcher, Janez Pavel II., Javier Perez de Cuellar, Francois Mitterand in številni drugi so bili ključni odločevalci v drugi polovici osemdesetih, ko je postajalo jasno, da Sovjetska zveza ne bo preživela in je bilo ključno vprašanje, kako poskrbeti za razgradnjo komunizma s čim manj žrtvami.

Svež veter na čelu SZ - tudi s soprogo Raiso

Ko je leta 1985 takrat 54-letni član sovjetskega politbiroja postal generalni sekretar partije, je bil Mihail Gorbačov nekakšna osvežitev na čelu SZ. Nasledil je namreč ostarela in bolna Jurija Andropova in Konstantina Černenka, pred njima pa je sovjetski imperij dvajset let vodil prav tako priletni Leonid Brežnjev. Nenazadnje je Gorbačov prelomil s sovjetsko tradicijo “skrivanja” soprog voditeljev in je Raiso Maksimovno postavil sebi ob bok ter jo s tem naredil za nekakšno prvo damo Sovjetske zveze.

S svojo politiko glasnosti in perestrojke, ki je družbo odpirala in jo po milimetrih demokratizirala, je Gorbačov v demokratičnem svetu naletel na ugoden odziv. Nekajkrat se je srečal z ameriškim kolegom Reaganom, zgodovinski je njun podpis dogovora o jedrskem razoroževanju v Beli hiši leta 1987, odločil se je tudi za umik SZ iz Afganistana in sovjetskim satelitskim državam pustil skoraj vso svobodo.

Z besedami “Gospod Gorbačov, podrite ta zid,” ga je junija 1987 Reagan izpred Brandenburških vrat pozval h končanju hladne vojne in po seriji premikov v srednji Evropi je dobri dve leti kasneje zid v resnici padel, z njim pa so začeli padati tudi komunistični režimi v tem delu sveta. Za svoja prizadevanja je Mihail Gorbačov leta 1990 prejel Nobelovo nagrado za mir.

Gorbačov po umiku iz politike ni izginil iz javnosti: prav pred dnevi je Vladimirja Putina in Joeja Bidna pozval, naj nadaljujeta pogovore glede omejevanja jedrskega orožja.

Obisk v Ljubljani je moral skoraj izsiliti

Leta 1988 je obiskal Jugoslavijo, v okviru tega obiska pa je prišel tudi v Ljubljano “Zanimalo ga je, kako urejati življenje v večnacionalni skupnosti, kakršna je bila tudi Sovjetska zveza,” se je tega obiska v današnjem pogovoru spominjal nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan, ki je bil v tistem obdobju predsednik CK ZKS. “Zaželel pa si je obiskati tudi Slovenijo, nad čimer v Beogradu niso bili navdušeni in je prihod k nam skoraj izsilil. Med pogovori je veliko spraševal in veliko poslušal, zanimalo ga je, kaj se da narediti. Bil je reformator, ki mu je uspelo izpeljati mirno razdružitev Sovjetske zveze,” pravi Kučan, ki ima tista dva dneva pogovorov izpred 33 let v lepem spominu. “Spominjam se, kako mi je na strehi stavbe Ljubljanske banke dejal, da so to, kar počnemo pri nas, veliki koraki v majhni državi. On je moral delati majhne korake v veliki državi.” Na mednarodnih forumih sta se Milan Kučan in Mihail Gorbačov srečevala tudi kasneje “in nikoli se ni delal, da me ne pozna ali da se ne spomni Slovenije. Vedno je bil topel in odprt človek.”

Milan Kučan, nekdanji predsednik RS
“Med pogovori v Ljubljani je veliko spraševal in veliko poslušal, zanimalo ga je, kaj se da narediti.”

Iz hišnega pripora z Jelcinovo pomočjo

Gorbačovovo obdobje se je v Sovjetski zvezi končalo leta 1991, ko so ga nasprotniki najprej želeli z oblasti odstraniti z vojaškim udarom, ga celo zaprli v hišni pripor na Jalti, a se je na krilih upora zagovornikov reform na čelu z Borisom Jelcinom vrnil na oblast. Proti koncu leta 1991 pa je z razpustitvijo Sovjetske zveze tudi formalno odstopil. A s tem ni izginil v anonimnost, leta 1996 je celo kandidiral na predsedniških volitvah, na katerih pa je bil močno neuspešen.

V zadnjih letih je bil večkrat kritičen do Vladimirja Putina, a je hkrati podprl njegovo aneksijo Krima in kritiziral zahodno politiko do Rusije, predvsem Natov prihod na ruske meje. Pred dnevi je Putina in Joeja Bidna tudi pozval, naj se čimprej srečata in nadaljujeta pogovore glede omejevanja jedrskega orožja.