Gradbeni obrtniki so na koncu verige, zato pogosto ostajajo praznih rok
V preteklem tednu so obrtniki gradbenega sektorja začeli izvajati državljansko nepokorščino, s katero želijo opozoriti vlado na nakopičene težave. Mučijo jih plačilna nedisciplina, predolgi plačilni roki in širjenje sive ekonomije. Ubijajo jih prisilne poravnave in dolgotrajne izvršbe. Primerov stiske med obrtniki ne manjka, pravzaprav jih lahko srečamo na vsakem koraku. Mi smo izbrali dva.
“Prisilna poravnava je legalna kraja,” se jezi Redžo Suloski, direktor in lastnik gradbenega podjetja Fasa iz Nove Gorice. Zato v celoti podpira obrtnike v njihovi državljanski nepokorščini in v vseh njihovih zahtevah. Tudi sam ima namreč veliko negativnih izkušenj v bitkah z velikimi, na svoji koži pa je občutil tudi posledice prisilne poravnave. S trinajstimi zaposlenimi se sicer za zdaj še prebija skozi krizo, dolgo pa ne bo več vzdržal. “Odpuščanja? Ne, za zdaj to še ni potrebno, v prihodnje pa ne vem, kaj nas čaka,” pravi.
“Prisilka” po meri velikih
S prisilno poravnavo se je Suloski srečal že leta 2003, ko je šlo za reševanje gradbenega podjetja SGP Gorica. V prisilni poravnavi je takrat izgubil dobrih deset odstotkov svoje letne realizacije, se zato znašel v likvidnostnih težavah in bil prisiljen v najemanje kreditov. Medtem ko se je SGP Gorica s prisilno poravnavo razbremenilo vseh preteklih dolgov in terjatev, je moral sam svoje obveznosti poravnati, kot je vedel in znal. Osem let kasneje se zgodba z SGP Gorica, v nekoliko drugačni obliki sicer, ponavlja, pravi.
Potem ko so podjetje s prisilno poravnavo sanirali in ponovno postavili na noge, so podizvajalci ostali praznih rok. Podjetje so po “prisilki” kupili novi lastniki, vodilni so se zamenjali, vse obljube iz obdobja prisilne poravnave so bile pozabljene, se spominja Suloski.
“Med prisilno poravnavo so nam obljubljali, da bomo imeli po sanaciji SGP Gorica prednost pri podizvajalskih delih, da bomo postali njihovi strateški partnerji, a se to ni zgodilo,” se pravi Suloski. V “prisilki” je izgubil okoli 35 tisoč evrov, od del, ki jih je po sanaciji dobil pri SGP Gorica, pa je iztržil komaj nekaj sto evrov. “S prisilno poravnavo se rešujejo samo velika podjetja. Mi, mali, nimamo od nje ničesar, samo škodo,” je prepričan Suloski, ki je bil tistega daljnega leta 2003 med tistimi podizvajalci, ki prisilne poravnave SGP Gorica niso podprli, a so bili vanjo vseeno prisiljeni. Po zakonu je namreč dovolj, da se za prisilno poravnavo odloči 75 odstotkov upnikov.
VIDA GORJUP POSINKOVIĆ
Več o tem lahko preberete v prilogi Sobota tiskane izdaje Primorskih novic.
