Grčija dežela nasilja
Grčija velja za eno največjih poraženk svetovne gospodarske krize. Zaradi nerazumno velikega zadolževanja pred krizo se je država znašla tik pred bankrotom. Pred najhujšim sta jo z novimi posojili rešili mednarodni denarni sklad in države evrskega območja. V zameno za denarno pomoč je morala sprejeti številne varčevalne ukrepe, ki so med Grki naleteli na velik odpor. V državi se vrstijo stavke in protesti. Najradikalnejše skupine se spopadajo s policijo, zažigajo avtomobile in razbijajo izložbe. Pogosti so celo uboji.
V radikalne skupine se združujejo predvsem mladi, ki od grškega zadolževanja pred krizo niso imeli skoraj nič, bodo pa morali prispevati k odplačevanju dolga. Ti mladi prisegajo predvsem na marksistično ideologijo - rešitev vidijo v revoluciji in vzpostavitvi novega socialističnega reda, ki bi vsem, ki so pred krizo obogateli, tudi na račun dolga, odvzel premoženje.
Marksistične skupine, ki za dosego svojih ciljev izrabljajo nasilje, v Grčiji niso nič novega. Med leti 1944 -1949 se je v Grčiji razplamtela državljanska vojna, v kateri so se spopadle marksistične skupine in demokratične vladne sile. Te so si prizadevale ohraniti demokracijo in kapitalistični sistem, z vojsko pa so jim pomagali Britanci. Marksisti so bili poraženi.
Po državljanski vojni se je Grčija začela naglo gospodarsko razvijati. Bila je deležna velike denarne pomoči in posojil z zahoda. Največji razvoj je dosegla na področju turizma. Sprejela je številne ustavne spremembe, ki so vodile k večji demokratizaciji in spoštovanju človekovih pravic. Leta 1951 so Grčijo sprejeli v zavezništvo NATO.
Do sredine šestdesetih let so na volitvah zmagovale konservativne stranke. V drugi polovici šestdesetih pa so vse bolj priljubljene postajale stranke sredine in levice. Ko je kazalo, da bodo na demokratičnih volitvah prišle na oblast, so nekateri konservativni poveljniki grške vojske ob pomoči ameriške obveščevalne agencije (CIA) uspešno izvedli državni udar. Med leti 1967 -1976 je demokratično ureditev zamenjala vojaška diktatura. Več tisoč marksistov in pripadnikov levo usmerjenih strank so zaprli in mučili. Protesti proti vojaški diktaturi, ki so bili zelo pogosti predvsem proti koncu njenega obstoja, so bili krvavo zatrti.
Najbolj množičen protest se je zgodil sredi novembra 1973, ko so proti diktaturi demonstrirali študenti tehnične univerze v Atenah. Demonstracijam so se pridružili tudi drugi študenti in delavci. 17. novembra 1973 je vojaška vlada nad protestnike poslala vojsko, tudi tanke. Proteste so zatrli v krvi. Mrtvih je bilo 24 ljudi, številni so bili ranjeni. Po 17. novembru, ko je bil nasilno zadušen upor, je dobila ime najbolj znana in več desetletij dejavna marksistična gverilska organizacija - 17. november.
Organizacija je prvi napad izvedla leta 1975, ko je v streljanju ubila glavnega poveljnika ameriške obveščevalne agencije v Atenah. Leto pozneje so ubili še nekdanjega vodjo obveščevalcev grške policije. Organizacija je bila dejavna tudi po padcu diktature, ko je vojska vojaškim poveljnikom na oblasti obrnila hrbet in jih strmoglavila, kar je Grčiji omogočilo ponovno demokratizacijo in gospodarski razvoj. Tarče napadov organizacije 17. november so bili predvsem ameriško in britansko vojaško osebje, poslanci desnih strank in grška policija. Organizacija je svoj zaton začela doživljati leta 2002, ko je bilo aretiranih več njenih voditeljev.
V zadnjih letih je po vzoru organizacije 17. november nastalo več novih radikalnih marksističnih in anarhističnih skupin. Nastajati so začele predvsem po nasilnih demonstracijah konec leta 2008, na katerih je grška policija ubila mladoletnega Alexisa Grigoropoulosa.
Najbolj dejavne radikalne skupine so marksistični Revolucionarni boj in Sekta revolucionarjev ter anarhistična Synomosia Pyrinon tis Fotias. Organizacije izvajajo bombne napade na sodišča, banke, politike, policijsko osebje ... Mirne demonstracije proti varčevalnim ukrepom in grški politiki, ki se od začetka leta 2010 vrstijo ena za drugo, se sprevračajo v nasilno obračunavanje s policijo.
Vse bolj so v Grčiji priljubljene tudi skrajno leve stranke, ki zagovarjajo predvsem marksistične, antikapitalistične in revolucionarne ideje. Najbolj priljubljeni takšni stranki sta Grška komunistična partija in Koalicija radikalne levice. Komunistična partija je na parlamentarnih volitvah leta 2004 dobila 4,9 odstotka glasov, na parlamentarnih volitvah 2009 pa že 7,54 odstotka. Volilo jo je več kot pol milijona volilnih upravičencev. Koalicija radikalne levice je leta 2004 dobila 3,3 odstotka, čez štiri leta pa 4,6 odtotkov glasov. Zanjo je glasovalo več kot 300.000 volilnih upravičencev.
Po zadnjih podatkih Grčija zaradi varčevalnih ukrepov tone v še večjo recesijo. Zmanjšali so se potrošnja, uvoz in izvoz. Slabše gre tudi turizmu, ki je ena najpomembnejših grških gospodarskih panog. Radikalne skupine grozijo, da turisti v Grčiji niso več varni.
Prihodnost Grkov se zdi negotova. Zagovorniki radikalnih marksističnih idej so skozi grško zgodovino doživljali poraz za porazom. Glavni vzrok njihovih porazov ni bilo nasilje, pač pa uspešen gospodarski razvoj Grčije in kolikor toliko pravično porazdeljevanje bogastva. Tega danes ni več. Nasilje med vladnimi silami in nezadovoljnimi množicami z radikalnimi idejami ne obeta nič dobrega. SAMO KOSTANJEVEC
