Gre le za podrejanje tožilstva?
Predvidena umestitev tožilstva pod okrilje notranjega ministrstva po pričakovanjih dviguje prah. Nekateri v tem ne vidijo ničesar strokovno spornega, saj tožilstvo in policija že zdaj tesno sodelujeta. Za druge je to rešitev, s katero se nikakor ni mogoče strinjati.
LJUBLJANA, PRIMORSKA > Kot nedopustno takšno rešitev označuje tudi generalni državni tožilec Zvonko Fišer.
“To je katastrofa,” meni Primož Trebežnik, višji državni tožilec v pokoju. “Če drugega ne, je malce nenavadno, da tožilstvo sodi v resor notranjih zadev, saj je bolj pravosodni organ. Že v preteklosti so obstajale težnje po 'selitvi' tožilstva, saj je sladki sadež poželenja. Dvomim, da kje obstaja takšna rešitev. S tem se tožilce še dodatno odmika od pravosodja, naslednji korak bo, da tožilci ne bodo več izenačeni s sodniki. Ne vidim prav nobenega pametnega razloga za te spremembe. Do leta 1968 je bil na primer sektor izvrševanja kazenskih sankcij v pristojnosti notranjih zadev, pa so ga, kar je logično, prenesli v pravosodje. Pa še zanimivost: tudi ameriški zvezni preiskovalni urad FBI je umeščen v pravosodni sektor.”
“Vselej sem si prizadeval za to, da bi bila politika čim dlje od kazenskega pregona. Najprej zato, ker sem prepričan, da je tako prav na ustavnopravni ravni in po teoretični plati. Drugič, ker bi se iz tragičnih primerov v preteklosti morali naučiti, kaj se v kazenskem postopku lahko zgodi, če se politika vpleta vanj. In končno tudi zato, ker je neodvisno pravosodje, katerega nujen sestavni del sta neodvisno tožilstvo in neodvisen tožilec, velika pridobitev človeške kulture, znanja in duha,” se je včeraj na sprejem zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vladi RS odzval generalni državni tožilec Zvonko Fišer.
Strokovnih argumentov ni, so le politični
Kot pravi Fišer, je delitev funkcij v kazenskem postopku, po kateri eni organi odkrivajo, drugi, od njih neodvisni, odločajo o pregonu, in tretji, od obeh prejšnjih neodvisni, odločajo o krivdi in kazni, nujna ne samo za pošten postopek, temveč tudi za pravnost in pravičnost v družbi.
Fišer pojasnjuje, da se kot generalni državni tožilec drži načela, da se o političnih vprašanjih ne bo opredeljeval, vendar ob odločitvi, ki je bila sprejeta praktično brez poglobljene razprave, ne more molčati.
Dr. Avgust Brumnik, okrajni sodnik, Železna Kapla: “Po avstrijskem ustavnem redu je tožilstvo del sodstva in tako v pristojnosti pravosodnega ministrstva. Za policijo je pristojno notranje ministrstvo. Ta razdelitev je po mojem - glede na delitev oblasti v državi - pametna. Da torej javno tožilstvo ni pod istim pokroviteljstvom kot policija. Povezovanje tožilstva in policije pod okriljem istega ministrstva lahko v praksi povzroči težave, čeprav je v teoriji vse lepo in prav. Pomembno je, koliko je javno tožilstvo samostojno, neodvisno od ministrstva. Prepričan pa sem, da bi javni tožilci v Avstriji protestirali, če bi ne bili več del javnega sodstva.”MS
“Vključitev organa pregona v tisti organ, katerega naloga je odkrivanje kaznivih dejanj, je odločitev, ki ji ni primere v sodobnih državah. Za prenos ingerenc nad organom pregona na ministrstvo za notranje zadeve ni nobenih strokovnih argumentov, lahko so le politični. Gre torej za rešitev, ki je v vseh pogledih neprimerna in nedopustna in ki ima lahko le en namen, to je podrejanje državnega tožilstva.”
Na Švedskem sodi pod pravosodno ministrstvo tudi policija, saj notranjega ministrstva nimajo. V okrilje pravosodja poleg policije in tožilstva sodi tudi forenzična medicina, posebna enota za ekonomsko kriminaliteto, zavod za prestajanje kazni, sodišča, svetovalni organ za preprečevanje kaznivih dejanj in tudi inštitucija za žrtve kaznivih dejanj. Minister predlaga ukrepe, v nobenem primeru pa se ne sme vmešavati ali vplivati na določeno zadevo.
Tožilstvo in policija že delata skupaj
“Državno tožilstvo in policija že sedaj dejansko delata skupaj, saj je njuna funkcija ista - pridobivanje dokazov za bodoči kazenski postopek in pregon storilcev kaznivih dejanj,” pa pravi odvetnik Bruno Krivec iz Ajdovščine. “Zato glede operativne združitve v okviru istega ministrstva ne vidim razumnih pomislekov, saj je jasno, da državno tožilstvo v realnem svetu brez policije ne more storiti nobenega konkretnega dejanja. Vprašanje, zakaj državni tožilci nočejo, da bi bil nad njimi minister za notranje zadeve, pa ni več strokovno vprašanje.”
Tudi odvetnik Franci Matoz morebitnih zadržkov ne vidi. “Osebno mislim, da ni nikakršnih zadržkov, ne strokovnih in ne ustavnih, saj tožilstvo ostane samostojen organ. To kvečjemu pripomore k boljšemu sodelovanju. Po zakonu o kazenskem postopku je jasno, da ima tožilstvo ene naloge, policija pa druge. Lahko pa je boljša simbioza, če spadata v isti resor.”
SILVA KRIŽMAN
