Gruzija: “Simbol izbire med EU in Rusijo”
Gruzija je na nogah. Država v Zakavkazju, nekoč najbolj sončna republika Sovjetske zveze, je stopila na evropsko pot in decembra postala kandidatka za vstop v EU. Zdaj utegne proces približevanja zastati, saj je tamkajšnji parlament v torek potrdil “zakon o tujem vplivu”, ki mu ob opoziciji in pomembnem delu javnosti nasprotujejo tudi v EU in v ZDA. Očitek je zgledovanje po sorodnem ruskem aktu ter omejevanje človekovih pravic in svobodnega državljanskega delovanja.
GRUZIJA > Gruzijska vlada pod vodstvom Iraklija Kobakhidzeja, ustavnega pravnika, ki je bil doktorski študent v Nemčiji, je v parlamentarno proceduro vložila zakon z določilom, da se morajo mediji in nevladne organizacije, ki so najmanj petinsko financirani iz tujine, registrirati kot “zasledovalci interesov iz tujine” oziroma kot neke vrste “tuji agenti”. Tovrstni zakon so predlagali že lani. Po ostrih protestih je bil umaknjen, v torek popoldan pa so ga v 150-članskem parlamentu s 84 glasovi za in 30 glasovi proti potrdili. Predsednica države Salome Zurabišvili je napovedala veto, ki pa ga parlamentarna večina lahko izniči že z enim glasovanjem.
Simbol izbire med EU in Rusijo
Začetek postopka sprejemanja omenjenega zakona je bil obenem vznik novega vala protestov v Gruziji. Pomemben del gruzijske javnosti zakonu nasprotuje, ker da ogroža demokratične svoboščine, še bolj pa zato, ker je enako zakonsko določilo pred časom sprejela Rusija. Menijo, da je bil gruzijski zakon predlagan in sprejet pod vplivom Kremlja. Ko so iz EU prišli signali, da utegne sprejetje zakona zavreti proces gruzijskega približevanja EU, so protesti v Gruziji dobili pospešek. Po drugi strani predlagatelji zakona poudarjajo, da ta izpostavlja transparentnost delovanja medijev in nevladnikov, nenazadnje se tudi sami deklarirajo za proevropsko usmerjene. Iz Moskve so ob sprejemanju zakona sporočili, da gre za notranje zadeve Gruzije in da ne odobravajo vmešavanje zahodnih držav in organizacij vanje.
Margus Tsahkna
estonski zunanji minister
“Zakon krši človekove pravice in državljanske svoboščine ter vse, kar predstavlja vrednote EU. Je simbol izbire med EU in Rusijo.”
V torek, ko so pozno popoldan sprejeli zakon, je Gruzijo obiskal pomočnik ameriškega državnega sekretarja James O'Brien, ki se je sestal s premierjem Kobakhidzejem, na tiskovni konferenci pa izrazil zaskrbljenost in nedvoumno izpostavil pričakovanje o proatlantski in proevropski poti Gruzije. V podporo gruzijski evropski poti so v torek zvečer v Tbilisi pripotovali zunanji ministri baltskih držav Litve, Latvije in Estonije ter Islandije. “Zakon krši človekove pravice in državljanske svoboščine ter vse, kar predstavlja vrednote EU. Je simbol izbire med EU in Rusijo,” je po srečanju s predsednico Gruzije Salome Zurabišvili dejal estonski zunanji minister Margus Tsahkna.
100.000 protestnikov na ulicah Tbilisija
Na aveniji Rustaveli v središču Tbilisija, kjer je tudi poslopje parlamenta, so se v minulih tednih dan za dnem zbirali miroljubni protestniki. Med njimi je bilo največ mladih, celo zelo mladih, ki zahtevajo evropsko prihodnost svoje države. Nosili so gruzijske in evropske zastave, manjše in večje, prodajajo jih na vsakem vogalu okrog parlamenta.
Gruzija
Gruzija (Sakartvelo) je država v Zakavkazju. Zahodno jo zamejujejo Črno morje, južno meji na Turčijo in Armenijo, severno na Rusijo, vzhodno pa na Azerbajdžan. Približno tretjine svojega ozemlja Gruzija ne nadzoruje, pripada avtonomnim proruskim regijam Abhazija in Južna Osetija. Velik del Gruzije je hribovit in gorat, v dolinah pa med drugim uspeva vinska trta, simbol Gruzije, ki z več 8000-letno tradicijo velja za pradomovino vina. Gruzija ima 3,7 milijona prebivalcev, v prestolnici Tbilisi jih živi približno 1,3 milijona. Večina Gruzijcev je zavezanih pravoslavni veri. Največji obseg je imela Gruzija pod vladanjem kraljice Tamare v srednjem veku, kasneje je bila plen močnih sosed, 20. stoletje je zaznamovala njena vključitev v Sovjetsko zvezo. Po osamosvojitvi 26. maja 1991 je imela Gruzija burno pot, razklala jo je državljanska vojna, vsakokratna oblast pa se je soočala s številnimi protesti. Decembra lani so državo potrdili kot kandidatko za vstop v EU. Gruzija je vse bolj priljubljen turistični cilj, vanjo potuje tudi veliko Slovencev.
Ob drugi obravnavi zakona so se protestniki spopadli s policisti, ki so po pričevanju udeležencev v svojih ravnanjih postajali vse ostrejši. Med pravoslavnimi velikonočnimi prazniki, ko je parlament sameval, so se umirili tudi protesti, minulo soboto pa je javnost znova poslala močno sporočilo. Na enem najbolj množičnih javnih shodov se je zbralo ogromno ljudi, promet v Tbilisiju je bil ohromljen, podporniki evropske poti za Gruzijo pa so napolnili trge in ulice na obeh straneh reke Mtkvari, skupaj jih je v deževnem večeru prišlo v središče prestolnice blizu 100.000.
Zadnji dve noči pred sprejetjem zakona je množica mladih bedela pred parlamentom, v torek pa je bilo spet zelo vroče z izjemno veliko policisti in prek deset aretiranimi protestniki. Vroče je bilo tudi v parlamentarni dvorani, kjer so se poslanci koalicije in opozicije prerivali, padlo je nekaj udarcev.
Razgret predvolilni čas v državah EU in Gruziji
Politična retorika je tako v Gruziji kot med politiki iz držav EU v tem času precej razgreta. Že junija bodo v državah EU evropske volitve, torej je politične nastope treba razumeti tudi v tej luči.
Gruzijske parlamentarne volitve bodo oktobra. Javnomnenjske ankete kažejo na zelo veliko neodločenih volilcev. Najmočnejša stranka je zdaj vladna Gruzijske sanje, ki ima kar 75 poslancev, po anketah pa nekaj nad 20-odstotno naklonjenost volilcev. Pred dobrim desetletjem jo je ustanovil Bidzina Ivanišvili, milijarder, ki si je premoženje ustvaril v Rusiji. Doktor ekonomije je ob koncu Sovjetske zveze ustanovil zadrugo, prodajal računalnike in uspešno vstopil v jeklarstvo in bančništvo. Pred leti se je formalno umaknil iz politike. Zdaj je častni predsednik stranke Gruzijske sanje in po prepričanju številnih Gruzijcev najvplivnejši človek v državi.
Osrednja opozicijska stranka je dediščina pred Ivanišvilijem najpomembnejšega človeka Gruzije, Mihaila Sakašvilija, ki ima za seboj burno politično kariero, trenutno pa je zaradi zlorabe položaja v gruzijskem zaporu. Sakašvili je sprožil gruzijsko rožnato revolucijo leta 2003, s katero je bila zamenjana vlada Edvarda Ševarnadzeja, enega ključnih ljudi sovjetske perestrojke in zunanjega ministra pri Mihailu Gorbačovu. Uvedel je številne reforme, s katerimi se je v državo naselil optimizem, se neuspešno pogajal z Rusijo, ki je nato leta 2008 “osvobodila” Abhazijo in Južno Osetijo, preživel nekaj demonstracij in slednjič leta 2012 izgubil volitve proti Ivanišviliju. Sakašvili si je nenaklonjenost državljanov pridobil tudi z neizprosnostjo in nesorazmerno uporabo sile represivnih organov na protestih. Po izgubi oblasti in moči se je umaknil v Ukrajino, bil doma obsojen in po vrnitvi v Gruzijo zaprt.
Francosko-gruzijsko poreklo predsednice
Med političnimi nasprotniki vladne garniture je posebej zanimiva gruzijska predsednica. Salome Zurabišvili je bila rojena v Franciji v družini gruzijskih priseljencev. Vstopila je v francosko diplomatsko službo in opravljala številne visoke funkcije, v letih 2003 in 2004 je bila veleposlanica v Gruziji. Po dogovoru med Francijo in Gruzijo je sprejela državljanstvo domovine svojih staršev in postala zunanja ministrica v Sakašvilijevi vladi. Z njim se je politično razšla, kasneje med drugim ustanovila svojo stranko, bila izvoljena v parlament in se leta 2018 kot neodvisna kandidatka potegovala za predsednico države. Izvoljena je bila v drugem krogu, podprla jo je tudi stranka Gruzijske sanje.
Zurabišvili odklanja podpis ukaza za imenovanje gruzijskih veleposlanikov na predlog vlade. Tako že nekaj mesecev gruzijskega veleposlanika ni v Sloveniji, prav tako v Italiji in Švici ter še nekaj drugih državah. Od 9. maja, ko slavimo Dan Evrope, ga ni niti v Franciji, saj je protestno odstopil veleposlanik Goča Javakišvili. V pogovoru za pariški Le Monde je pojasnil, da se je za odstop odločil zaradi načelnosti in časti. Poudaril je, da je državni uradnik brez naklonjenosti kateri koli politični stranki. “Ponosen sem na živahnost gruzijske civilne družbe. Označiti jo za 'tujega agenta' je nazadnjaško, saj igra ključno demokratično vlogo,” je dejal. Izpostavil je tudi mučno dilemo, s katero se srečuje več gruzijskih predstavnikov na tujem, da bi težko pojasnjeval, zakaj so oživeli in sprejeli zakonski predlog, ki mu je nasprotoval že lani, ko je bil kasneje po javnih protestih umaknjen.
Gruzijska predsednica je včeraj napovedala skorajšnjo predstavitev akcijskega programa evropske platforme, očitno njenega programa za jesenske volitve. “Naša najbližja prihodnost je mobilizacija za volitve, za mirno pot, na kateri bomo vsi skupaj zmagali in Gruzijo popeljali k miru in na evropsko pot.”
Medtem se protestna dejanja v Gruziji nadaljujejo. Iz Tbilisija so se razširila tudi v druga večja mesta, med drugimi v Kutaisi in Batumi. Krožijo številna pisma naklonjenosti evropski poti in zoper sprejeti zakon, profesorji pa so vse bolj solidarni s študenti, ki venomer poudarjajo, da v Gruziji nikoli več nočejo Rusije.
