Hobbes Hobbsa Hobbsov ali Hobbes Hobbesa Hobbesov?
“Nomen et omen!” je Plaut, mojster rimske, od starih Grkih privzete komedije, zahteval že več kot dve stoletji pred letom nič, ko nam je Marija porodila Kristusa, po katerem Evropejci in z nami mnoga druga ljudstva štejemo človekov čas, naj je minil pred letom nič ali prišel za njim.
Plaut je hotel reči, da sta v komediji junakovo ime in njegov pomen neločljivo zvezana kot človekova postava in njegova senca, kadar sije sonce. Njegov izrek “nomen et omen” s pomenom “ime in pomen” srečujemo tudi v kasneje predrugačeni obliki “nomen est omen”, “ime je oznaka” ali še bolje “ime označuje”. Zato so morala imena po Plautovem kar najbolj ustrezati duševnosti junakov v komediji in biti v skladu z njihovimi značajskimi lastnostmi.
Ni se motil, stari rimski Plaut, ker vsako ime zmerom nekaj pove o njegovem nosilcu, če ne, mu pa sosedje najdemo nadimek in celo priimek, ki ustreza njegovemu značaju. Tako enega opredelimo kot l/Lisjaka, drugega kot m/Medveda, tretjega kot z/Zajca, bolj poredko pa katerega kot p/Poštenjaka.
Shakespearjeva tragična zaljubljenca Romeo in Julija sta prepričljiva in njuna žalostna usoda v oči gledalcev ali bralcev zvablja solze tudi zato, ker sta njuni imeni izbrani preudarno, kot se za vzvišeno tragedijo spodobi. Si lahko zamislimo, da bi mogla tako božanska čustva doživljati ne majsko zaljubljena in ljubljena Julija in Romeo iz Mantove, marveč Stiški Janez in Muljavska Micka, ki v Kranj sta šla po picka?
Ime je pomembno, kot je trdil Plaut, pa naj z njim krstimo človeka, ustanovo, podjetje, politično organizacijo, prijaznega ali neprijaznega soseda. Zajeti mora čim več značilnosti poimenovane osebe ali stvari, obenem pa ustrezati tudi slovničnim, govornim, pravopisnim in drugim zakonitostim jezika, v katerem se uporablja.
Naši krščeni pradedje in pramame, vsaj odkar se imamo za domačine pod triglavskim delom Alp, so dolge veke izbirali imena svojih novorojencev in rojenčic po papeževih svetnicah in svetnikih, ker so nas, nevernike, Črtomirove pogane, oglejski in bavarski misijonarji spreobrnili v kristjane. Pramame in pradedje so bili prepričani, da bodo sveti Janez, Anton, Jožef, Frančišek, Marija, Ana, Terezija in druge krščanske mučenice z mučeniki, ker bomo nosili njihova imena, od nas odganjali nesrečo, revščino, bolezen, povodnji, ujme s točo, lažnivce in tatove, danes bi dejali sprenevedave politike, izkoriščevalce zgoljufanih množic delavcev, veledenarne grofe, tajkune in podobne škofe gospodarske krize in še mnogih hujših ljudskih stisk.
Kadar niso mogli zatajiti svoje po naravi umerjene poganskosti, so po stari šegi svojim malim dajali imena po rastlinah, vodah, nebesnih zvezdah in živalih. Tako smo dobili Bore, Rožice, Cvetke, Jasmine, Brine, Reke, Zvezdane in Zvezde, Save, Bistre, Snežane, Vuke. Ko smo bili navdušeni za vseslovansko pobratimijo, ki naj bi postala nezrušljiv branik proti grozečemu germanstvu, smo imena za svoje novorojenke in rojenčke poiskali med slovanskimi Tatjanami, Sonjami, Milenami, Tanjami, Miloši, Gorani in Saški, ki še danes hodijo med nami. Ko smo se pa zadnje čase v dobrem in slabem začeli zgledovati po naprednem, visoko civiliziranem, globaliziranem, najboljšem in tehnološko prodornem zahodnem svetu, so k nam prišla še zahodna, po zahodnjaško zapisana imena. Ne več Marija, ampak Mary, Mery in Maria, ne več Božo ali Božidar in Darko, temveč Teo in Ted in Tedi ali Teddy.
Vabljeni ste, da jezikovna vprašanja pošiljate na joze.hocevar@primorske.si (po pošti: J. H. OF 12, Koper). Uredništvo 7. vala (robert.skrlj@primorske.si)
Ne gre za to, da bi žigosali takšno izposojanje od tujega, dokler ostaja v mejah zmernosti in se imena dajo po domače sklanjati in predelati v pridevnike. Neulovljivi, če ga ujamemo, pa neukrotljivi zajec, ki skoči mimo nas iz grma teh privzetih poimenovanj, umerjenih po slovničnih pravilih ne slovenskega, ampak tujih jezikov, se ne skriva v teh imenih samih, ampak v doslednosti našega jezika, ker zahteva, da jih moramo zmerom tudi sklanjati in prilagajati po večstoletnih slovenskih jezikovnih navadah. Doslej smo reformatorje Lutre (nem. Luther) in filozofe Hobbse (ang. Hobbes) zapisovali in sklanjali po naši meri (2. skl. Lutra, Hobbsa) ter iz njih izvajali pridevnike (Lutrov, Hobbsov), kot to delamo pri slovenskih priimkih Moder (2. skl. Modra s pridevnikom Modrov) ali Zorec (2. skl. Zorca s pridevnikom Zorčev). Toda pri Nemcih in Angležih ter pri njim sorodnih zahodnjakih sta imeni Luther in Hobbes v vseh sklonih in v vseh pridevniških oblikah enaka in se glasita zmerom samo Hobbes in Luther, nikoli Hobbsa ali Lutra, Hobbsov ali Lutrov.
In tu nam iz tujine uvoženi zajec uide, tudi če smo ga že ujeli za prekratek rep, in v dobi interneta, ki pokaže vse, povzroča tujcem zmedo, ko zapišemo lepo po naše Letališče Jožeta Pučnika. Tako je neki tujec na Brniku vprašal, “kdo je Jožeta Pučnika”, ker je bil prepričan, da je “Jožeta Pučnika” ime v prvem sklonu in ne v drugem kot v slovenščini.
Ker pa kratkorepi zajec urno skače levo-desno in počez, dela zmedo še nam samim,
domačinom. Tamara M. Frankarli nas je, drage bralke in bralci, v dvomu povprašala:
“Svojemu sinu sem dala ime Ruben. Ko sem še sama gulila šolske klopi, se je tako ime sklanjalo: Ruben Rubna Rubnu Rubna pri Rubnu z Rubnom.
Sedaj pa slišim, da naj bi šlo takole: Ruben Rubena Rubenu Rubena pri Rubenu z Rubenom.
Ali res?”
Če je res, gospa Tamara, je narobe. Tudi iz tujih koledarjev v naš jezik prenesena imena moramo sklanjati po naše: Hobbes Hobbsa, Luter Lutra. Taka imena, kot sta navedeni dve in množica podobnih, se sklanjajo enako kakor naša s polglasnikom v obrazilu. Ta polglasnik pa v odvisnih sklonih odpada, na primer Zorec Zorca Zorčev, Moder Modra Modrov, Luter Lutra Lutrov, Hobbes Hobbsa Hobbsov, Ruben Rubna Rubnov.
G. Tamara, hvala za vprašanje, in še drugim recite, naj kaj vprašajo. Lepo vas pozdravljam. JOŽE HOČEVAR