Igralka Lara Komar o doživljanju kulturne in jezikovne dvojnosti med mladimi Slovenci v Italiji

Če se boji asimilacije? Ne. Slovenska igralka v Trstu, kjer od najbližje garažne hiše do gledališča obiskovalec sreča tržaške Poljake, Kitajce, Filipince in še kakšne novejše Tržačane, se asimilacije ne boji. Straši jo morda le občasna ravnodušnost do pristnega doživljanja lastne kulture.

> Kako razumete pojem enotni kulturni prostor?

“Ob besedni zvezi pomislim najprej na slovensko kulturo v kakršnemkoli prostoru, ki jo povezujeta jezik in skupna kulturna zgodovina. V praksi pa je drugače. Občutek imam, da me na Slovenijo vežejo jezik, kultura, zgodovina, če pa pomislim na Slovenijo kot državo, občutim, da je to le dejstvo politično-geografskega značaja, ki ima malo opravka z mojim čutenjem in z mojim ‘biti Slovenka’. Mislim, da iz tega izhaja zaznava, da je naš tržaški prostor v primerjavi s Slovenijo nekaj povsem drugega. Prepričana sem, da danes ljudi združujejo izkušnje na kulturni ravni in ne pripadnost eni ali drugi državi. Občutek, ki sem ga imela, ko smo se skušali povezovati in skupaj producirati, tudi sicer dobiti povezavo v delovnem smislu s Slovenijo, je bil dober. Začutila sem, da kar delamo pri nas, ima širši odmev, da se za nas ne zanimajo samo 'zamejci'. Ampak če se osredotočim na naš gledališki prostor, se večkrat zdi, da naše delo ostane še vedno omejeno v zamejskem gledanju. Ne v pozitivnem ne negativnem smislu, ampak natančno to, kar beseda pomeni. Imam občutek, da bi naše gledališče in delo v Trstu potrebovalo širše dihanje, kar bi morda lahko dosegli z enotnim kulturnim prostorom. Tako bi se lahko povezali z vsem, kar se dogaja v Sloveniji. In če razmišljamo še iz vidika festivalov, bi obenem lahko zadihali tudi v enotnem svetovnem kulturnem prostoru.”

>Kako doživljate dejstvo, da so v Sloveniji še vedno ljudje, ki so presenečeni nad obstojem Slovenskega stalnega gledališča?

“Mislim, da je bilo v preteklosti čutenje s SSG v Sloveniji močnejše. Verjetno predvsem zaradi zgodovinskih okoliščin, zaradi vsega hudega, kar se je tu zgodilo. Slovenska beseda v povezavi z matično domovino je takrat odmevala glasneje. Ne vem, ali se je zdaj vse to pozabilo. Vidim pa pri kolegih v Sloveniji, da je zanje Trst še vedno zelo eksotičen. Trst še vedno pomeni 'gremo na morje'. Mislim tudi, de je naše tržaško gledališče malo prisotno v Sloveniji zaradi naše hibridne organizacije, ker moramo večinoma slediti italijanski zakonodaji. Po drugi strani že jezik naših predstav pove, da smo usmerjeni v slovenski prostor. Italijanska zakonodaja pa nas omejuje tudi pri gostovanjih … Vse je oteženo.”

>Kako na vas gledajo slovenski kolegi? Vam kdo zavida možnost nastopanja pred italijanskim občinstvom?

“Mislim, da se slovenski kolegi tega ne zavedajo. Jaz se zavedam, da sem v italijanskem mestu, ker sem se rodila v Italiji. Navkljub slovenskim koreninam čutim tudi, da je Italija moja država. Ko pa delam v našem gledališču, se mi včasih zdi, da se zapiramo pred dejstvom, da smo v drugi državi. Da bi naše delo lahko predstavljali kot nekaj zelo posebnega tudi v Italiji. In najbrž se tega ne zavedajo niti Italijani. Če se malo razgledamo po Evropi, opazimo, da okoli potujejo predvsem gledališča, ki so kakorkoli v svojem izražanju posebna. Prodaja jih prav njihova posebnost. Pri nas pa smo izjemno vezani na svoj kraj, ta pa ima suhe korenine. Slovenski teater ne more več obstajati kot izključno zamejski teater. Mora se odpreti. Mislim, da bi morali začutiti to možnost. Da je to nekaj več. Mislim, da bi bilo treba veliko več vlagati v nekakšen prost promet oz. kulturno izmenjavo in skupno delo s Slovenijo. Zdaj še bolj! Saj ni več meje, a ne?!”

>Ali je zato zdaj kaj drugače?

“Pripadniki mlajše generacije smo se rodili v takem obdobju, ko verjetno nismo čutili meje. Nismo čutili, kar so doživeli naši starši, dedje. Za nas je bila pot v Koper že prej nekaj vsakdanjega. Spremenilo se je le to, da zdaj hitreje prideš.”

>Kako osebno doživljate oznako zamejec?

“Zamejec je lahko zelo prazen pojem. Pač nekdo za mejo. Zame nima ne pozitivnega ne negativnega prizvoka. Ko mi kdo reče zamejka, rečem ja, da sem, ker sem za mejo.”

> Večkrat slišimo o pritiskih, ki jih Slovenci doživljajo v Italiji. Toda ali so tudi prednosti, če si Slovenec v Italiji?

“Mlajše generacije doživljamo vsekakor drugače. Že med študijem, še posebej pa na profesionalni ravni, sem to doživela izključno kot prednost. Kaj se je tu dogajalo v preteklosti, vsa zgodovina, ki jo moramo vsekakor predvsem mladi poznati in odkrivati, je najbrž za nas že zelo, zelo daleč. Nam se zdi slovenščina samo jezik, kot sta lahko angleščina, francoščina. Tudi profesionalno sem vedno doživljala svojo dvojnost, slovenski in italijanski jezik in kulturo, samo kot dodatno možnost. To sem čutila že v šoli in kasneje mi je tudi v svetu dela samo odpiralo vrata.”

> Igrate tako v slovenščini kakor v italijanščini. Sta oba jezika enako vaša?

“Iskreno moram povedati, da sem zrasla v tržaškem italijanskem svetu, od koder so tudi mnogi moji prijatelji. Verjetno je moj svet tržaško narečje, niti ne italijanščina. Italijanščino in slovenščino postavljam na enako raven. Jezika sta različna, in ko začneš pripravljati predstavo v enem ali drugem jeziku, seveda občutiš posebnosti, ampak gre za dva različna načina izražanja. Veliko mladih, mojih sovrstnikov, čuti, da italijanskost ali slovenskost sami po sebi nista pomembni. Pomembno je bivanje v tem prostoru, ki ti je prineslo možnosti, zato lahko iz tega stanja črpaš samo pozitivne stvari. Lani sem v obeh jezikih igrala v predstavi O Poročilu zgodovinsko-kulturne italijansko-slovenske komisije, ki bo v kratkem spet na odru. Takrat sem se imela priložnost po predstavah pogovarjati s slovenskimi študenti, s katerimi smo se spraševali, kaj pomeni jezik, kaj slovensko in kaj italijansko čutenje. Dobila sem občutek, da so ta vprašanja za mlade nekaj tujega. Na vprašanje, kaj se čutijo, sploh niso znali odgovoriti. Vprašanje, ali so Slovenci ali Italijani, jim ne povzroča preglavic. To razumem. Ne gre za bežanje. Vprašanje, kaj sem, kaj je moja prava kultura ... ta etiketa preprosto ne obstaja več.”

>Je pojem zavednega Slovenca anahronizem?

“Imam občutek, da ima v sebi nekaj anahronizma. Je pojem, ki ga moramo spoštovati, ker so naši predniki doživljali grozote prav zaradi svoje zavednosti. A v to spoštovanje je vključeno zavedanje, da pojem nima več nekdanjega pomena. Danes je zame zaveden Slovenec lahko zaveden človek na splošno. Tak, ki ljubi, kar ga obdaja, ki ljubi svoj jezik, kulturo, sočloveka, ki živi zraven.”

>Kaj druži mlade Slovence v Trstu?

“V mlajših letih sem kot skupno čutila obiskovanje Glasbene matice in slovenske višje šole pri Sv. Ivanu. Pa to, da sem ob športu pomislila na Bor ali na kakšno drugo slovensko društvo na tem območju. In če sem šla žurat, sem vedela, da bom v pubih na Krasu, Občinah ali v Križu srečala prijatelje in bo normalno, da bom naročila pivo in ne birro. Mislim, da so za nas take vsakdanje stvari pomenile povezanost, zavedanje nečesa drugačnega znotraj italijanskega prostora.”

>Kaj pa mlade povezuje z matico?

“Kot sem razbrala tudi iz pogovorov, ki smo jih imeli po že omenjeni predstavi, je zanje Slovenija nekaj drugega, drugačnega. Na matično državo pravzaprav niso posebej vezani. Moj 'biti Slovenka' sem doživljala skozi jezik, ki ga ljubi moj oče, ki ga ljubim tudi sama, skozi kulturo in njeno spoznavanje, Slovenija pa je nekaj drugega. Rodila sem se v Italiji. Sem Italijanka, sem Slovenka? Ne bi vedela, kako se opredeliti. Ta dva pojma lahko dam skupaj, ju imam v sebi, opredeljevanje za eno ali drugo stran pa mi je zelo tuje. To je nekaj, kar najbrž pripada zgodovini, ko si bil prisiljen izbrati ... Zdaj pa ni več tako. Slovenija je država, doživljanje kulture, jezika v vsakdanjem življenju pa je nekaj povsem drugega.”

>Kako ste razumeli izjavo Borisa Pahorja, da imajo Slovenci premalo samozavesti, kar je videti tudi v Piranu, kjer so izbrali temnopoltega župana, tujca. Je res, kar pravijo nekateri, da je to stališče laže razumeti, če ga bereš kot tržaški Slovenec?

“Meni se zdi tak pogled čuden, ker sem del generacije, ki je zrasla v svetu, kjer je globalizacija nekako zbližala celine, ne občutimo več tako velikih razlik me denimo Južno Afriko in Severno Ameriko. Ta izjava je kajpada vezana na trpljenje, ki so ga ljudje doživeli na tem območju. Z njo ne soglašam, lahko pa poslušam in spoštujem drugačno mnenje. Vem, da moj oče ali stric čutita drugače. Pa ne zato, ker bi bila ozkogledna ali rasista, ampak ker sta na lastni koži doživela nekaj, kar jim je pustilo globoko rano. Mislim, da mladi ne razmišljamo tako.”

>Kaj mladi Slovenci v Italiji pričakujejo od svoje države?

“Katera pa je naša država?” (smeh)

> Mislila sem matično.

“Ojoj! Mislim, da mladi od državnega vodstva žal pričakujejo vedno manj. Najbrž niti ne vedo, da lahko kaj zahtevajo. Po drugi strani pa imam občutek, da Slovenija mlade bolj podpira kot Italija. Poznam precej arhitektov, ki so odšli v Ljubljano, kjer so dobili možnost dela in profesionalne rasti, kakršne v Italiji ne bi. Pa tudi sicer imajo mladi na splošno v Italiji zelo malo podpore, zelo malo možnosti, da bi sploh začeti delati in kasneje rasti s svojim poklicem.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

Lara KomarAgnese Divo