Intervju: britanski kantavtor Allan Taylor
Allan Taylor je svoji štiridesetletni karieri izdal šestnajst rednih albumov. Pri sedemnajstih letih mu je v roke prišel roman Na cesti beatnika Jacka Kerouaca, ki mu je za vedno spremenil pogled na življenje. Prepustil se je cesti in na njej vztraja še danes.
Vmes je po naključju postal celo tour menagerBoba Marleyja, oder pa delil z glasbeniki, kot so: Eric Andersen, Tom Paxton, David Crosby, Emmylou Harris in Fairport Convenction. Njegove pesmi primerjajo z deli Bertholta Brechta, lorda Byrona, Jacquesa Brella in Johna Keatsa. Po akademski plati je doktor filozofije in magister umetnosti. Občasno je gost na različnih seminarjih, kjer predava predvsem o kreativnem procesu in estetiki pisanja pesmi. Zbornik Oxford Book of Traditional Verse ga razvršča med najpomembnejše neotradicionaliste današnjega časa. Režiser Patrick Ferryn je lansko leto posnel dokumentarni film, pravzaprav “road movie” o njegovem nemirnem življenju. Naslov pove vse - The Endless Highway, v prevodu Neskončna avtocesta oziroma pot, torej dva parametra, ki jima je Allan posvetil svoj razmislek. O neskončnosti pesniškega univerzuma, o nadčasnosti njegovih vinjet, so spisani številni eseji, kjer avtorji tekmujejo, kdo se bo bolj približal bistvu njegovih verzov, ki dobesedno “padajo z neba”, kot se je nekoč izrazil Peter Lovšin. Naslednja postaja na poti je EP Songs for the Road.
> Od vašega zadnjega obiska v Sloveniji je minilo kar nekaj časa. V tem času se je močno spremenil pogled na svet. Kako ga razume in interpretira vaša pronicljiva narava?
“Odgovor ni enoznačen, zato ga moram razložiti z dveh gledišč. Kar se tiče Allana Taylorja, se ni veliko spremenilo. Življenje, ki sem ga izbral, je pisalo nove zgodbe. Ko sem (vsaj tako mislim) doumel njihovo vsebino, sem jo skušal preobleči v pesniško obliko. Kasneje sem te pesmi posnel, kar ni tako preprosto, kot mnogi mislijo. Vsaka priprava za snemanje vzame veliko časa, da pesem zazveni, kot ji je bilo namenjeno. Na drugi strani se je močno spremenila družbena klima. Zavladala sta nekak kolektivni strah in kaos, kar sem prvič zaznal usodnega 11. septembra 2001 v New Yorku. Stal sem na vrhu stolpnice in opazoval hell's kitchen okoli sebe. Občutki so bili neverjetni. Rodili so veliko vprašanj, na katera ne najdem odgovora. Sovraštva med ljudmi, ne glede na izvor, ne razumem.”
> V tem časovnem medprostoru ste posneli tri albume: Colour To the Moon, Hotels & Dreamers in Leaving at Dawn. Kako bi jih opisali?
“Za moje plošče je značilno, da se med dvema vedno vzpostavi intimna vez. Na prvi razvijem pripovedno nit, ki se kasneje znova udejanji in zaključi na naslednji plošči. Tako lahko v par združim projekte: Win or Lose - Lines, So Long - Faded Light in zdaj Colour To the Moon - Hotels & Dreamers. Slednji prinašata nekaj mojih najboljših pesmi, saj sem k analizi življenja na cesti pristopil nekoliko drugače. Upočasnil sem tempo. Situacijo skušam razčleniti iz različnih zornih kotov, predvsem pa jo želim razumeti, preden jo prevedem v pesniško obliko. Leaving at Dawn - kakor že naslov pove - pomeni pot naprej. Vstal sem, počistil za seboj, odprl vrata in odšel na cesto, da odkrijem nove zgodbe, nove verze ... Pot se namreč nikoli ne konča, četudi bi mi, sleherniki, to hoteli. Razlika med nami je ta, da se eni, ne bom rekel zavedamo, temveč poskušamo zavedati tega dejstva. Če dobro preberete pesmi na tem albumu, se lahko seznanite, da je med New York in the Seventies in Leaving at Dawn samo časovna razlika. Vse preostalo je strnjeno v trenutek, ko odpremo vrata in stopimo na pot.”
> Plošča Hotels & Dreamers prinaša tudi aranžmajsko razkošnega Allana, kar ni bilo v vaši navadi do sedaj. Dokaj asketski zvok vokala in kitare je nadgrajen s kopico instrumentov iz druge linije.
“Takšen, bolj sodoben pristop je bil velik izziv. Srečo imam, da poznam veliko kvalitetnih glasbenikov, ki sem jih povabil k sodelovanju. Vendar sem vsakemu izmed njih dal jasno vedeti, da je presledek v mojih skladbah zelo pomemben; nobene potrebe ni, da bi vsaka sekvenca nujno vsebovala zven instrumenta. Ker smo ploščo snemali z nastavitvami na visoko občutljivost, je bilo potrebno biti še bolj previden. Posamezne instrumente je bilo potrebno naravnati na pravilne frekvence, da se njihov zvok ni prekrival. Zastavljena barvitost je tako ostala nedotaknjena. Vse pesmi - razen ene - zvenijo, kot sem si zamislil.”
GREGOR BAUMAN
Celoten pogovor objavljamo v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.
