Intervju: dr. Iztok Simoniti, diplomat

Na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je habilitirani profesor za področje diplomacije. Je tudi urednik. Lani je izdal svoj esejistični prvenec Historia magistra mortis (Zgodovina je učiteljica smrti); knjiga je bila nominirana za Rožančevo nagrado.

> Greste pogosto v očetov rojstni kraj?

“Vse bolj mi je jasno, da grem premalokrat. Zdaj vedno močneje doživljam Goriška Brda in obisk očetove rojstne vasi in hiše, ker čutim stik z otroštvom in s tem od kje sem in kaj sem. Spomin je bistven; na deda Antona in babico Jožefino, Pepco, tete, strice, bratrance, vaške posebneže ... Spomnim se starih besed in rečic, potokov, brajd, boškov, večstoletnih dreves, pa sov v cerkvenem zvoniku itd. Mladi Primorci si ustvarjajo drugačen spomin - so izobraženi, samozavestni, večjezični - in imajo kar dobre razloge za optimizem.”

> Ste v Brdih preživljali počitnice?

“Vedno. Spominjam se dolgih toplih poletij in zvezdnatih noči. Prihajali so pesniki, pisatelji, operni ljudje, včasih lokalni politiki, ki so očeta prosili, da bi posredoval za vodovod, zadrugo, cesto. Kot otrok se spomnim Gradnika, Kocbeka, Kosmača, prihajal je tudi režiser Štiglic - oče se je vedno izmotaval, kadar ga je nagovarjal, naj napiše filmsko glasbo. O, česa vsega se spomnim: najboljšega opernega Sančo Panse, Ladka Korošca, in slikarjev Mare Kralj in Borisa Kobeta ter kiparja Stojana Batiča, ki so portretirali dedka in babico, slikali rojstno hišo ali vas Fojano. Kraljeva je tudi mene portretirala. Družili so se, veliko razpravljali, pili in jedli - zelo naglas. Danes vem, da so bili očetovi obiski Brd obredno vračanje v prostore z (njegovo!) dušo - in jaz sem ga vozil ali spremljal. Iz teh krajev izvira njegova glasba, čeprav ni kazal nobene sentimentalnosti, od tu so zasanjani samospevi, ljubezenske romance, partizanske uporniške pesmi ali pa himnično Vstajenje Primorske, ki se je, upam da za dolgo, naselila v srcih ljudi. Vedno vstanejo, kadar jo izvajajo, kar je resnični človeški dosežek! Oče je doživljal Primorsko kot Gradnik: 'Brda, moja domovina / presladka, slajša kakor vina / zoreči grozdi ...”

> Kako razlagate, da 20. obletnico samostojne Slovenije Slovenci v italijanskem zamejstvu praznujejo z razpravami o Jugoslaviji, ki je že 20 let ni?

“Neumno bi bilo to kritizirati zato, ker imamo zdaj svojo državo. Naj razpravljajo o obeh Jugoslavijah. Za Slovence, posebno zamejske, soočene z brutalnostjo fašizma, je bila Jugoslavija tudi varnostna garancija, vendar ne smemo pozabiti 'zgodovine', tega da sta bila na tem ozemlju v zadnjih tisoč dvesto letih samo dva poskusa, oba v 20. stoletju, poskusa, da bi številni slovanski etnosi, ki so skozi stoletja dobivali imena - Srbi, Hrvati, Slovenci, Bošnjaki, Črnogorci in številne manjšine vsaka s svojo tradicijo in ambicijo - živeli v eni državi. Moj brat zgodovinar, dr. Vasko Simoniti, specialist za srednji vek tega dela sveta, je napisal odlično razpravo o historičnih in geopolitičnih konstantah tega prostora, ki je dihal tako, kot so dihale velike sile. Zato so države nastajale, kadar so bile velike sile šibke in umirale, ko so bile močne. Obe Jugoslaviji sta nastali z veliko iskrene politične, kulturne, vojaške in diplomatske energije, vendar sta propadli, saj ju nismo marali. Prva je kapitulirala v nekaj dneh, ker je nihče ni hotel braniti; druga je razpadla, ker smo mislili, da v njej več izgubljamo kot dobivamo. Brez Tita in enopartijske avtoritarnosti Jugoslavija ni bila mogoča, evropeizirati se ni hotela, za jugo-demokracijo pa nismo bili sposobni. Cena desetletij brez demokracije je bila velika, ker smo politično zaostali na nivoju prvošolcev in nismo bili sposobni reševati resničnih problemov. Država je umirala dolgo in okrutno. Danes se je ime Jugoslavija ohranilo samo v zvezi z Makedonijo in še tu predstavlja velik problem. Ni gotovo ali so geopolitične spremembe v tem delu sveta končane, zato današnje razprave o Jugoslaviji ne smejo ignorirati zgodovine.”

> Videti je, da pomena samostojne Slovenije niti vsi politiki ne dojamejo, enako tudi ne članstva v EU.

“Ker je današnji mednarodni red naklonjen obstoju malih držav morajo biti življenjsko zainteresirane za obstoj EU in Nato. Zadnjih petsto let v Evropi države nastajajo in umirajo s spreminjanjem mednarodnega reda. Iskreno mislim, da po 20 letih svoje države, Slovenci, vključno z onimi, ki žive v Italiji, Avstriji, Madžarski, Hrvaški in drugje po svetu, še nismo bili tako varni, kakor smo zdaj. To moramo vsi razumeti.”

META KUŠAR

Celoten pogovor preberite v petkovi tiskani izdaji Primorskih novic.