Intervju: Simon Green - Bonobo

> Na glasbeni sceni delujete zadnje desetletje, v zadnjem obdobju pa ste pravi sinonim za kakovost, sproščenost, meditativnost. Kako vam je to uspelo?

“Nisem povsem prepričan. Mislim, da je trik v ohranjanju človeškosti v glasbi in mojem trudu, da počnem to, kar me veseli in najbolje znam. V snovanju glasbe poskušam vselej napredovati, obenem pa pazim, da moja glasba ostaja zanimiva. Ne gre za kakšno posebno ambicijo za presežke oziroma vzbujanje všečnosti pri določeni populaciji. Veste, v tem je skrivnost, glasba je zame nekaj zelo osebnega in posledično to postane tudi drugim.”

> Ali ste potrditev za svoj uspeh morda našli tudi v šovbiznisu, saj so bile v preteklosti vaše skladbe uporabljene za reklamne kampanje velikih blagovnih znamk, videoiger, TV nadaljevank in oddaj?

“Ah ne. Ne delam glasbe za šovbiznis, TV oddaje in oglasi uporabljajo že obstoječo in preverjeno glasbo. Mislim, da danes, ko ljudje pospešeno pretakajo glasbo z interneta, moraš tudi nekako preživeti in si ustvariti kariero. Dokler gre za sinhronizacijo z občutkom, to deluje. Morda mi je šovbiznis pomagal v začetni fazi, vendar glasbe ne ustvarjam za komercialne namene drugih.”

> Kljub uspehom se medijsko sploh ne izpostavljate. Prav tako niste navdušeni nad karakterizacijo svojega dela z žanri, zvočnih kreacij pa ne želite dodatno preveč pojasnjevati. Zdi se, kot da ste samosvoji, neobremenjeni, ravnodušni in preprosto uživate v perfekciji lastnega dela. Kako se je vaša glasba razvijala od prvenca Animal Magic?

“Moj glasbeni proces se je v vsem tem času zelo razvil. Ko sem izdal Animal Magic, sem bil zelo mlad in neizkušen, zato mi je takrat ustrezala takšna produkcija. Mislim, da velik del mojega glasbenega delovanja temelji na produkcijskih metodah. Sprva sem bil zelo naiven, in šlo je bolj za osredotočanje na produkcijske metode kot pa za samo razvijanje zvoka inštrumentov na nastopih v živo, s čimer se ukvarjam danes in kreiram zvok širših razsežnosti. Poleg tega sedaj dodajam tudi vokale, kar je še ena uspešna nadgradnja mojega dela.”

> Na prvi plošči ste vse inštrumente igrali in semplali sami, zdaj pa sodeluje veliko več glasbenikov, kajne? Na koncertu v Ljubljani ste dokazali, da skupaj delujete izjemno harmonično.

“Pravzaprav gre za isti proces kot na začetku. Ko koncertiram, gostim turnejske glasbenike. Vendar v osnovi sam najprej ustvarim solo projekt in šele v kasnejši fazi povabim glasbenike.”

> Leta 2004 se vaš nastop na festivalu Glastonbury ni najbolj posrečil. Naslednje leto pa ste izdali The Live Sessions EP, in začel se je pravi pohod živih nastopov. Ali se spominjate kakšnega koncerta, ki je bil za vas takrat nekaj posebnega?

“Mislim, da to vsekakor velja za kanadski koncert na Montreal Jazz Festivalu. To je bil res nepozaben koncert, kjer smo nastopili prvega dne. Zame je bila velika priložnost turneja po severni Ameriki, in omenjenega koncerta se najbolj spominjam.”

> Poeti in glasbeniki pogosto iščejo navdih in dodano vrednost v metaforah. Ali jih tudi vi uporabljate v svojem kreativnem procesu?

“Ne, zelo težko mi je govoriti o svoji glasbi, saj je zame to povsem nezaveden proces. Zelo težko mi je ubesediti svojo glasbo. Gre za nezavedni tok, ki nima oblike, zato glasbi dovolim, da se prosto izraža.”

> Vašo glasbo vselej izpolnjujejo ženski vokali. Sodelovali ste z Bajko, v zadnjem času pa z Andreyo Triano, ki je na Black Sands tudi soavtorica. Kako izbirate zlasti glasbenice, ki jim pomagate ustvarjati sanje?

“Ne vem, če jim ravno izpolnjujem sanje.” (smeh)

> Seveda, Triana je sama omenila, da ste v celoti sproducirali njen prvenec.

“Ja, ona je kul, je moja zelo dobra prijateljica. Vselej sem uporabljal vokalistke, vendar nikoli doslej nisem ustvaril pravih skladb zanje. Nenadoma sem ugotovil, da moje skladbe prevevajo prostor, ki bi ga lahko glas zelo lepo dopolnil. Tako sem prišel v stik z izvajalkami. Poskušal sem že z drugimi vokalistkami, vendar se ni obneslo. Glasova Triane in Bajke se odlično ujemata tudi z ostalimi inštrumenti.”

> Triana je pred nekaj meseci z mladostno svežino in neverjetno eleganco navdušila občinstvo v Cankarjevem domu. Pot do uspeha dekle z ulice pripisuje predvsem plodnemu sodelovanju z vami. Kako je prišlo do sodelovanja, kje sta se spoznala?

“Poznam jo iz Londona, kjer obstaja razširjena skupina prijateljev glasbenikov. Spoznala sva se na podelitvi nagrad Gillesa Petersona in bila je pripravljena sodelovati. Povabil sem jo na naše koncerte, saj sem potreboval vokalistko z globokim glasom. Ob tem sva se veliko pogovarjala tudi o njenih solističnih ambicijah. Njene demo skladbe sem preposlušal. Navdušila me je, zato sem se odločil in produciral njen prvi solo projekt.”

> Triana je poudarila, da je kreativni mir našla v vašem Brightonu, kamor se je preselila iz Londona. Kaj je v zraku v Brightonu, saj je mesto prava valilnica uspešnih glasbenikov, kot so Norman Cook (Fatboy Slim), tehno didžej Dave Clark, Robert Smith, Paul Hartnoll, James Morrison, Alice Russell?

“Brighton je mestece, v katerem je zelo lahko živeti. Omogoča veliko prostora za kreativnost, saj je življenje tam precej enostavno. Že dolgo ne živim več tam. V Brightonu sem pričel svojo kariero in za to je mesto idealno. Nato sem se preselil v London, od tod pa v New York, kjer trenutno živim. New York je zame novo in hkrati tako zelo drugačno bivanjsko okolje.”

> V New York ste se preselili lani, kajne? Ali je New York priložnost in izziv za vašo kariero?

“Trenutno zelo veliko koncertiram po Ameriki, pravzaprav v enaki meri kot v Evropi. Poleg tega moram poudariti, da glasba ne diktira mojega življenjskega sloga. Bivanje v določenem okolju je bolj odločitev iz osebnih kot pa glasbenih razlogov. Jasno, da se glasba zgodi kot posledica življenja, bivanja v določenem mestu, vendar ne morem živeti tako, da glasba pogojuje vse ostalo.”

> Poleg talenta je za uspeh ključnega pomena okolje. Z digitalizacijo se je spremenil tudi odnos do konzumiranja glasbe. Velike vinile so nadomestili neznatni prenosni predvajalniki, glasba je postala vseprisotna, skoraj kot nekakšen modni dodatek. Kako je potrebno poslušati vašo glasbo?

“Mislim, da je vsakršna glasba ustvarjena zato, da jo ljudje interpretirajo po svoje, tako da nimam pravil za poslušanje moje glasbe. Mislim pa, da ljudje včasih ne razumejo njenega izvora. Če dovolj jasno poudariš, v kaj verjameš in kaj poskušaš ustvarjati, potem mislim, da je vse bolje in lažje razumljivo.”

> Na albumu Black Sands ste imeli odlične sodelavce, kot so Tom Chant (Cinematic Orchestra), Graham Fox (Nostalgia 77 Octet), jazzovski pozavnist Alan Hardiman in drugi. Kakšen je bil proces ustvarjanja albuma in od kod ste črpali navdihe?

“Ob zasnovi albuma nisem imel nobenega začrtanega manifesta. To je bila le zbirka mnogoterih skladb, saj je glasbeno ustvarjanje nekak kontinuiran proces. Ko sem ustvaril dovolj materiala, sem pričel razmišljati o albumu. V osnovi na svojih klaviaturah vselej skomponiram nekakšne skice. Šele nato povabim v ustvarjalni proces tudi glasbenike, da zaigrajo delčke, ki sem jih napisal.”

> Kakšna pa je vloga britanskih medijev pri odkrivanju, vzpodbujanju mladih glasbenikov? New Musical Express namreč spodbuja prvence in jih zelo dobro ocenjuje, druge plošče pa ponavadi ostro kritizira. BBC ima veliko tematskih oddaj, izbira pa tudi nagrado BBC Sound of the Year Award za najobetavnejše nove izvajalce ...

“Mislim, da ima trenutna situacija v britanskih medijih pozitivno in negativno plat. Britanski mediji so namreč obsedeni z novitetami. Vsi hvalijo debitantske albume, potem pa iščejo naslednje nove izvajalce, nove zgodbe. Britanska kultura je kultura, ki podpira novo glasbo, saj spodbuja karierno naravnanost ljudi. Ogromno glasbenih novosti tudi zato prihaja ravno iz Velike Britanije.”

MATEJA ROT

Simon Green med nastopom v Kinu ŠiškaPhotographer: Jani Ugrin