Intervju z Mobyjem pred ljubljanskim koncertom

>Kako se je z leti vaša glasba spreminjala?

“Gre za kombinacijo mene in glasbe. Če sem sam ostajal enak, se je glasba spreminjala, in obratno. Nekoč sem delal glasbo za množice, zdaj jo delam zase in za ljudi, ki jim bo morda všeč.”

>Kaj vas je navdihovalo v preteklosti in kaj vas danes?

“Odraščal sem v nenavadnem svetu delavnih revnih ustvarjalcev. Moja mama, moji strici in tete, vsi so počeli kaj ustvarjalnega in nihče ni s svojim početjem služil. Okolje, v katerem sem odraščal, je bilo res prijetno. Nihče ni nikoli govoril o ustvarjanju glasbene ali druge umetniške kariere. Ustvarjal si iz ljubezni. Cena, ki so jo za tako razmišljanje plačevali vsi v moji družini, je bila ta, da so bili prav zanikrno revni. Vsi smo živeli od socialne pomoči, pa od bonov za hrano in vsi smo relativno zadovoljno ustvarjali umetnost. Vzrok, da sem se posvetil glasbi, je ta, da me med mojim odraščanjem nobena druga umetniška zvrst ni tako močno prevzela. Rad sem imel fotografijo, rad imam kiparjenje, knjige, slikanje, a nič od tega ni resnično odmevalo v meni na tako globoki emocionalni ravni, kot je glasba.”

>Kateri glasbeniki in kakšna glasba so vam pomagali ustvarjalno rasti?

“Ko sem odraščal, sem bil obsesiven oboževalec Briana Ena in obsesiven oboževalec Davida Bowieja, še posebej pa oboževalec plošč, ki sta jih naredila skupaj: Low in Station to Station, Heroes, celo Lodger. Te plošče sem med odraščanjem toliko poslušal, da so zdaj, ko sam ustvarjam glasbo, preprosto del mojega DNK. Zato denimo novo skladbo The Day dojemam kot zvočno zelo navdahnjeno z Davidom Bowiejem in Brianom Enom, a to se zgodilo povsem nenamerno. Samo zato, ker sem med odraščanjem tolikokrat poslušal Low in Heroes, na tej točki svojega življenja ne bi znal ustvarjati glasbe, ki ne bi bila navdahnjena z Brianom Enom in Davidom Bowiejem. Poskušati ustvarjati glasbo, ki ne bi vsebovala elementov Enove produkcije, bi bilo zame res prisiljeno in umetno.”

>Kaj je za vas kot glasbenika in človeka danes največji izziv?

“Vsakdo lahko pripomore k spremembam. Začne se z akcijo posameznika. Začne se že v zamisli, kakšno življenje bomo izbrali in katera pravila bomo ubogali. Resnični izziv je ostati zvest sebi, še posebej zadovoljiti sebe. Ko sem začel skrbeti zase, sem se nekako začel zavedati sveta.”

>Kako ste prišli do zamisli o mobygratis.com, kjer je brezplačno na voljo vaša filmska glasba?

“Ko sem na kolidžu študiral film, sem opazoval svoje študijske kolege, kako so se borili, da bi našli originalno glasbo za svoje filmske projekte. Kot glasbenik sem bil seveda preskrbljen, ampak spomin na neoriginalno glasbo v študentskih filmih je ostal z menoj in me navdahnil, da sem zagnal mobygratis.com. Glasbo ponuja na izobraževalni način, torej je stran uporabna za širšo družbo in ne le za posameznika.”

>Postopek prodaje glasbe se je z določenega vidika obrnil na glavo - ljudje velikokrat ploščo najprej poslušajo na spletu, tudi ilegalno, in šele tako se odločijo, ali jo je vredno kupiti. Dobri in uspešni singli niso več dovolj. Je bilo lažje ustvarjati glasbo v času, ko sta ena ali dve uspešnici prodali celo ploščo?

“Poglejte, jaz bom iskreno popolnoma srečen, če bom pri sedemdesetih ustvarjal plošče za tistih pet ljudi, ki bodo še vedno želeli poslušati album od začetka do konca. Ampak vseeno se mi zdi, da če trdo delaš in skušaš izdelati povezano ploščo, to poveča možnosti, da jo bodo ljudje vzljubili kot celoto. Tako je bilo z zadnjo ploščo Wait for me, ki se je dobro prodajala, a veliko ljudem je bila všeč kot album. Pa čeprav vsi znanci iz glasbene industrije pravijo, da nihče ne bi smel več delati albumov, ampak bi morali izdajati le single, jaz pa ... hm, singli. Singli so v redu, skladbe so v redu. Obstajajo glasbeniki, ki odlično ustvarjajo pop single. Le da jaz nisem eden od njih. Z veseljem prepuščam ta del glasbene industrije tistim, ki so v tem dobri. Veste, jaz imam svoj mali kotiček, kjer ustvarjam plošče za teh nekaj posameznikov, ki jim želijo prisluhniti. In zame je to okej.”

>Zakaj ste se že prejšnjo ploščo odločili izdati pri svoji samostojni založbi Little Idiot?

“Ker mi pri poslovnih odločitvah omogoča več neodvisnosti.”

>Vaša plošča Play je bila ena najbolje prodajanih v zgodovini elektronske glasbe. Z njo je elektronska glasba prodrla med popularne glasbene zvrsti. Kako pomembno je dejstvo, da ste “pravi” glasbenik, kitarist, skladatelj, tekstopisec, in ne le nekakšen producent s prenosnim računalnikom in kopico programov? Večkrat ste zatrdili, da bi uspeh moral biti produkt ljubezni do glasbe, a ob vseh šovih, ki iščejo talente, ta misel zveni precej idealistično.

“Vsi mi se projektov lotevamo z različnimi pristopi. Kot sem že dejal, navdihuje me moja družina. Sicer pa je bila zame pot vedno pomembnejša od cilja. Če imaš talent, ga lahko izraziš v številnih oblikah. Zgodilo se je, da ljubim, kar počnem.”

>Fotografirate skoraj tako dolgo kot ustvarjate glasbo. Baje ste začeli pri desetih. Zakaj ste se odločili, da knjiga z vašimi fotografskimi utrinki izide prav zdaj, skupaj z novo ploščo? In če smo že govorili o spremembah v glasbeni industriji, je prav, da omenimo še spremembe, ki so nastopile z digitalno fotografijo ... Tako glasba kot fotografija sta s tehnološkim napredkom zbolela za isto boleznijo - občutkom, da vsak lahko to počne. Tako smo priča poplavi nekakovostne glasbe in fotografij. Vas je prevzela digitalna fotografija?

“Fotografirati sem res začel pri desetih, ker je bil stric fotograf New York Timesa. In imel je stari fotoaparat Nikon F, ki ga ni več uporabljal in mi ga je podaril za božič leta 1975, kar je bilo najlepše darilo doslej. Nisem mogel verjeti, da mi je bil podarjen ta kos tehnologije za odrasle. Torej dejansko fotografiram tako dolgo kot ustvarjam glasbo. No, pred nekaj leti sem kazal nekatere svoje fotografije svojim prijateljem, ki so umetniki, in dejali so, oh, saj so pravzaprav kar dobre. Da bi moral razmisliti in jih kje razstaviti. In moj odziv je bil, o, ne, ne ... ne. Bil sem na nekaj razstavah fotografij, ki so jih posneli glasbeniki, in običajno niso bile zelo dobre. V dobi digitalne tehnologije, ko je vsak lahko fotograf, sem neverjetno okleval pred tem, da bi svoje fotografije resnično poslal v svet. A ob izdaji nove plošče sem se vendarle odločil, da vse združim v en projekt. Veliko bolj kot razstava mi je bila všeč zamisel o izdaji knjige, kajti knjiga lahko obsega 120 strani. In je lahko velikosti cedeja. In večina ljudi, ki še vedno kupujejo cedeje, namreč kupi ploščo, vrže stran knjižico, vrže stran plastično škatlico, prenese pesmi v iTunes in morebiti potem zavrže še cede. Torej vsak vidik cedeja je nekako odstranljiv. Medtem ko krasno natisnjeno knjigo ljudje zadržijo. Imam umetniške knjige, ki sem jih kupil pred 20, 30 leti, in so mi še vedno dragocene. Gre za skrb za tvoje avtorske stvaritve. Zato jih želiš predstaviti v mediju ali v formatu, ki bo za ljudi dragocenejši.”

>Kako komentirate dejstvo, da je, čeprav živite v Los Angelesu in ste prej dolgo v New Yorku, vaše najzvestejše občinstvo doma v Evropi?

“No, skoraj vsak umetnik na planetu bo na neki točki prišel v New York. Za krajše ali za daljše obdobje. Vsepovsod po svetu so prekrasne umetniške scene, ampak New York je, in upam, da to ne bo zvenelo domišljavo, še vedno nekakšno središče. Umetniška scena v Los Angelesu pa vsebuje nekaj nedolžnosti in naivnosti, kar je zame pravzaprav navdihujoče. Seveda so tudi tu ljudje, ki z umetnostjo služijo, a še vedno čutim, da veliko umetnikov ustvarja zaradi ustvarjanja. V Evropi obstaja zavedanje o umetnosti, posebej o glasbi. Verjamem, da glasba nima meja.”

>Za konec še drobec o vaši ljubezni do ritem mašin. Zakaj vas njihov zvok, kakršnega so imele pred letom 1982, še posebej fascinira?

“Na svetu je sedem milijard ljudi in spoznal sem, da nikoli ne bom v čem najboljši. Lahko pa potencialno imam največjo zbirko ritem mašin na svetu. Navsezadnje, želim imeti po en kos vsake ritem mašine, proizvedene pred letom 1982. Po tem letu so postale bolj digitalne, in nekako sem izgubil interes. A stare analogne sem imel vedno rad.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ