Ira Niero Marušič: “V slikarstvu želim sanjati”
“Ira Niero Marušič naseljuje svet s figurami in mu daje barvo,” zapiše o ciklusu Koprenasti oblaki 21-letne koprske slikarke kustos Miloš Bašin. Mlada koprska slikarka, študentka tretjega letnika beneške Akademije lepih umetnosti (Accademia di belle arti), se na prvi samostojni razstavi predstavlja s slikami in akvareli, ki so se v njenem ateljeju porodili v zadnjem letu in pol.
KOPER> Čeprav se Ira Niero Marušič v ljubljanski galeriji Bežigrajska 1 prvič predstavlja samostojno, je v sestrski galeriji - Bežigrajska 2 razstavljala konec lanske jeseni. Takrat je z delom In Box sodelovala na skupinski razstavi Od tiskane knjige do knjige objekta, ki so jo pripravili v okviru projekta Ljubljana - Svetovne prestolnice knjige.
Živi med Koprom in Benetkami, vpisana je v tretji letnik, slikarstvo študira v razredu profesorjev Carla Di Raca in Martina Scavezzona. Pravi, da bi v kraju, kjer ne pljuska morje ali teče reka, lahko zdržala le nekaj mesecev. Večino del, ki jih predstavlja v Bežigrajski 1, ne povezuje rdeča, marveč modra nit. “Res je, na večini slik je voda. To je moj element, že od otroštva. Temu, da se velikokrat znajde na mojih slikah, pa botruje več razlogov. Ob tem, da me voda sprošča, je za njeno pojavljanje v mojem slikarstvu odločilno dejstvo, da slikam, kar se mi dogaja, ne pa tisto, kar bi rada, da bi se mi, oziroma nekaj, za kar si želim, da se mi ne bi.”
Njen beneški dom je na Lidu, tik ob plaži, in kot pravi, z balkona velikokrat opazuje kopalce. “To je nekaj tako lepega … Vedno znova me očara igrivost ljudi, ko so v stiku z vodo. Večkrat naslikam to, kar vidim s svojega balkona. Ne želim si delati temačnih in žalostnih stvari. Problemov imamo dovolj že vsakdanjem življenju, v slikarstvu si želim sanjati, se otresti vseh spon, biti svobodna. Sama si želim, da bi bilo moje slikarstvo igra, ne kakšna težka filozofija.”
Benetke pa še zdaleč niso edini rojstni kraj del, ki jih Ira tokrat predstavlja gledalcem. Dobršen del ciklusa Koprenasti oblaki je zrasel v Istri, v majhni vasici Grgurinčiči, kjer je preživela lansko poletje. Tudi Živkova mušnica.
“Moje slike se velikokrat rodijo iz 'heca'. Vsaka od njih ima svojo zgodbo oziroma splet okoliščin, v katerih se rodi. Minulo poletje sva z očetom dva meseca dan za dnem hodila nabirat gobe. Najina zagnanost in zgodnje vstajanje se nista obrestovala, kajti našla nisva prav nobene. Nič! In nekega dne, ko sem malo dlje spala, sva se na očetovo prigovarjanje kljub pozni uri spet odpravila v gozd. Ko sva prišla na jaso, sredi nje zagledam mušnico. Narejena je bila iz podstavka, namesto klobuka pa je imela narobe obrnjen bel krožnik z rdečimi pikami. Takoj sem vedela, kdo jo je posadil (smeh). Pogledam očeta in on mi ponosno reče: 'Res nismo našli nobene, a to je naša mušnica.'” Humor in ironija, ki jo likovni kritiki opažajo in cenijo v delu Irinega očeta Živka Marušiča, zaznamuje tudi njeno slikarstvo. In čeprav bi človek pomislil, da resnično ni lahko odraščati z zavedanjem, da velja tvoj oče za velikana na področju, kamor želiš stopiti tudi sam, Ira odgovarja, da se ni nikoli počutila v očetovi senci. Nasprotno. “On je moje sonce. Vedno mi pove svoje mnenje, že od začetka me sprejema kot samostojno ustvarjalko, spodbuja me. Zame je velik slikar, vedno sem ga občudovala, še zdaj ga. Seveda vpliva name, tega ne morem in tudi nočem zanikati. Morda bi pronicanju njegovega sveta v mojega lahko rekli senca. Ker sem vpijala vse, kar je naredil, sem potrebovala nekaj časa, da sem se tudi v likovnem smislu osamosvojila, se postavila na noge. Ampak zdaj že oba opažava, da sem se 'odselila' od njega.”
Tudi navezanost na človeško figuro, eno najbolj univerzalnih tem v zgodovini likovne umetnosti, je Ira verjetno podedovala. “Svojega slikarstva si brez figure ne morem predstavljati. Izjemno mi je všeč, vanjo sem zaljubljena že od malega. Ko sem bila stara štiri leta, mi je oče dodelil del platna, na katerega je slikal tudi sam, saj je bil to edini način, da sem se umirila, bila ob njem in je lahko tudi sam brezskrbno delal. Nekoč sem na spodnjem robu slike narisala niz polžkov, ki so mu bili tako všeč, da jih ni premazal z barvo, kot je sprva nameraval, ampak jih je pustil.” Te drobne figurice ob vznožju očetove slike so bile tudi prva predstavitev takrat devetletne slikarke v Moderni galeriji. Figure na njenih slikah pa so povsem drugačne od tistih, ki živijo na platnih s podpisom Živka Marušiča. Namesto dominantnih figur, ki v hipu zavzamejo ves prostor, Ira slike naseljuje z majhnimi podobami. “Na otvoritvi me je kdo vprašal, zakaj ne delam večjih figur. Tudi to sem poskusila, a se ob tem nisem dobro počutila, saj se mi je zdelo, kot da je figura zaprta, da ji je tesno, da ne more dihati. Všeč mi je občutek zračnosti, zato svoje figure postavljam v prostrane prostore. Pri slikanju imam rada čim manj potez, figur nočem obtežiti. Želim si, da dihajo da so svobodne in sproščene. Da se igrajo, šaliji, da so v akciji,” svoj odnos do figure pojasni slikarka in doda, da ima v njenem ustvarjalnem procesu pomembno vlogo počitek. Pa ne gre za avtoričin oddih, marveč za odmik od slike. “Ko sliko naredim, jo za nekaj časa pošljem na dopust. (smeh) Umaknem jo od sebe, skrijem jo pred svojimi očmi, da lahko zaživi svoje življenje. Ko jo čez nekaj časa spet pogledam, imam do nje drugačen odnos, kot v tistem hipu, ko sem jo končala … Sama slikanje primerjam z branjem knjige: do konca ne vem, kako se bo zgodba končala.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
