Iskanje naslednika tržaškega župana Roberta Dipiazze je razklalo tržaško desnico
La cupola. Kupola. Izraz, ki ga v Italiji uporabljajo, ko govorijo o mafiji. O njej je v intervjuju za tržaški Il Piccolo govoril tržaški poslanec novoustanovljene Finijeve stranke Futuro e libertà v italijanskem parlamentu Roberto Menia.
“V Trstu obstaja transverzalna kupola, ki ni povezana s strankami, temveč z vzporednimi interesi, s segmenti oblasti,” je v intervjuju dejal Menia. “Ta tvorba favorizira kasto, ta pa skrbi za to, da se v mestu nič ne spremeni.”
Ugotovitve, ki jih nismo navajeni slišati iz ust najvidnejšega predstavnika tržaške desnice, saj se zdi, da je bil tudi sam del te kupole oblasti ali pa njej zelo blizu.
Toda razmerja moči na italijanski desnici so se korenito spremenila, odkar je Gianfranco Fini zapustil Berlusconijevo stranko Ljudstva svoboščin in ustanovil svojo - Prihodnost in svoboda (Futuro e libertà). Menia je prijatelju Finiju zvesto sledil in v zahvalo za zvestobo postal njen nacionalni koordinator.
Posledice razkola na desnici se zdaj kažejo tudi na lokalni ravni. Na Tržaškem je dobil čisto posebne dimenzije. Roberto Dipiazza po osmih letih zapušča mesto tržaškega župana (saj tretjič ne more kandidirati), a lokalna desnica za spomladanske volitve še nima županskega kandidata. Levica je svojega kandidata izbrala že zdavnaj - demokrata Roberta Cosolinija.
Berlusconijev osebni izbranec za župansko mesto v Trstu je Roberto Antonione. Ime nekdanjega podsekretarja v Berlusconijevi vladi kroži že nekaj časa, a podpore v krogih tržaške desnice Antonione nima. Nasprotuje mu krog okrog vplivnega tržaškega senatorja Giulia Camberja, očitno najvplivnejšega in hkrati najbolj kontroverznega politika tržaške desnice. Na njega je mislil Menia, ko je govoril o tržaški kupoli, ki zavira razvoj mesta.
Zanimivo je, da se je proti Camberju in celotnemu lokalnemu vodstvu stranke Ljudstva svoboščin postavil tudi Dipiazza, ki si je v času svojega županovanja pridobil med ljudmi veliko simpatij. Po izteku županskega mandata je Dipiazza resno računal na mesto predsednika Tržaške pristaniške ustanove, vendar mu ga je v zadnjem hipu izmaknila Camberjeva življenjska sopotnica Marina Monassi. To je Dipiazzo tako razkačilo, da je odrekel poslušnost stranki in izjavil, da bo sam izbral svojega naslednika in podprl njegovo kandidaturo. Pojavilo se je ime občinskega odbornika Giovannija Ravidàja, ki pa je tudi hitro poniknilo. Govorilo se je, da bo za župana kandidiral tudi Roberto Menia.
Da bi pomiril razgrete duhove v vrstah tržaške desnice, je moral posredovati deželni koordinator Ljudstva svoboščin Isidoro Gottardo. Izpeljali so nekakšno notranjo javnomnenjsko raziskavo, da bi ugotovili, koga bi strankarska baza izbrala za županskega kandidata. Na dan je tedaj prišlo novo ime: deželni poslanec Ljudstva svoboščin Piero Tononi, nekdanji član razpuščenega Finijevega Nacionalnega zavezništva. Torej še en pripadnik lokalne skrajne desnice, ki se je pridružil Berlusconiju.
V igri za županskega kandidata desnice sta tako ostali dve imeni: Roberto Antonione, ki ga podpira premier Silvio Berlusconi, in Piero Tononi, ki pa ima večinsko podporo med privrženci Stranke svoboščin v Trstu. Torej tudi Camberjevo.
Kdo bo kandidat desnice, bodo verjetno odločili v vodstvu Berlusconijeve stranke v Rimu. Zadeva je skrajno zapletena. Camber ima članstvo na svoji strani, a brez podpore sedanjega župana Dipiazze kandidat desnice nima velikih možnosti za zmago.
ROBERT ŠKRLJ
