Italija proti reformam

RIM > Sinoči je Matteo Renzi še zadnjič vodil sejo svoje vlade, že pred tem pa se je eno uro pogovarjal s predsednikom republike Sergiom Mattarello, ki bo v naslednjih dneh opravil posvetovanja, po katerih bo imenoval novega predsednika vlade. Kot možna kandidata se omenjata predvsem finančni minister Pier Carlo Padoan, ki se zaradi kriznih razmer včeraj ni udeležil sestanka evropskih finančnih ministrov v Bruslju, in predsednik senata Pietro Grasso. A je odločitev pretežno v rokah veljakov Demokratske stranke, ki jo še vedno vodi Renzi in z nekaj manjšimi strankami obvladuje poslansko zbornico. Prav razmerje moči med strujami Demokratske stranke v največji meri vpliva na dogajanje v vrhovih italijanske politike in na izbor novega premierja.

Italijanski premier Matteo Renzi, ki je po porazu na referendumu o ustavnih reformah napovedal odstop, se zavzema za predčasne volitve v februarju. 41-letnik bi se lahko podal v boj kot vodja levosredinske koalicije in tako skušal preprečiti zmago evroskeptičnega gibanja Pet zvezd, poroča avstrijska tiskovna agencija APA.

Medtem ko so vodilne opozicijske stranke, s Severno ligo in Gibanjem pet zvezd ne čelu, že pozvale k predčasnim volitvam, so nad negativnim izidom referenduma bolj kot v Italiji zaskrbljeni v Evropi. Borze in evro so v začetnih kotacijah že izgubili nekaj vrednosti, analitiki pa italijanskemu NE reformam dajejo velike razsežnosti. Njene težave primerjajo z grškimi, izid referenduma pa z brexitom.

Na nedeljskem referendumu je za ustavne reforme, ki jih je zagovarjal premier Renzi, glasovalo 40,9 odstotka volivcev, proti pa jih je bilo 59,1 odstotka. Nasprotniki reform so bili v večini v vseh deželah razen v Emiliji-Romanji, na Južnem Tirolskem in v Toskani, od koder prihaja Renzi. V Furlaniji Julijski krajini je reforme podprlo 39 odstotkov udeležencev, v tržaški pokrajini jih je bilo ZA 36 odstotkov, v goriški pa 39 odstotkov. Reforma je imela najmanj podpore na jugu in na obeh otokih. Udeležba je bila 66-odstotna. Volilna kampanja je bila sicer zelo intenzivna in je Italijo razdelila na dvoje. Opozicija, ki je sicer ideološko zelo raznovrstna, je očitno uspela prepričati številne nezadovoljneže, da je za slabimi gospodarskimi rezultati in življenjskimi razmerami v Italiji odgovoren prav Renzi s svojo vlado.

Ustavna reforma, ki so jo volilci zavrnili, je med drugim predvidevala drastično omejitev pristojnosti zgornjega doma parlamenta, senata, kot tudi njegovo zmanjšanje. Omejila bi tudi pristojnosti deželnih vlad, ki se zdaj pogosto prekrivajo s pristojnostmi vlade. Po drugi strani bi povečala moč premierja in njegove vlade, zato so kritiki poudarjali, da bi nova ustava ustvarila razmere za “novega Mussolinija”. Zagovorniki reform so trdili, da bi z njo zgolj dosegli večjo politično stabilnost.

Neodvisni kandidat s podporo Zelenih Alexander Van der Bellen je v nedeljskem ponovljenem drugem krogu predsedniških volitev v Avstriji premagal izzivalca, svobodnjaka Norberta Hoferja. Zmagovalec, ki sta ga podprli tudi Ljudska in Socialdemokratska stranka, naj bi prejel 51,68 odstotkov glasov, kar je za okoli 300.000 glasov več od poraženca, dodati pa bo potrebno še glasove po pošti. Udeležba je bila kar 74-odstotna.

Pozornost politikov se zdaj seli k spremembi volilne zakonodaje, saj se večina političnih strank strinja, da je lani sprejeti volilni zakon Italicum neustrezen. Ta predvideva, da bi stranka, ki bi na volitvah dobila več kot 40 odstotkov glasov v prvem krogu, dobila avtomatično 54 odstotkov vseh sedežev, če bi zmagala v drugem krogu.

Povsem v ozadju pa je vprašanje, kaj se bo zgodilo z nujno potrebnimi reformami. Italijanski politični sistem potrebuje modernizacijo, saj je zelo potraten in neučinkovit, a se bo to vprašanje za nekaj mesecev moralo umakniti kadrovskim rošadam in prerivanju za ministrske in druge stolčke. Kot se to dogaja v Italiji že nekaj desetletij ...

DENIS SABADIN