Ivo Jevnikar, tržaški novinar in publicist, lanskoletni Jurčičev nagrajenec

Jevnikar je radijski in televizijski novinar pri slovenskih sporedih Italijanske radiotelevizije (RAI) v Trstu, uveljavil pa se je tudi kot publicist, ki objavlja tako v zamejstvu kot v Sloveniji. Zanimajo ga manjšinska vprašanja in polpretekla zgodovina Primorske in njenih ljudi. Med drugim ureja knjižno zbirko Krožka za družbena vprašanja Virgil Šček v Trstu, kjer je doslej izšlo skoraj 50 knjig zgodovinske, pravne in družboslovne vsebine. Več let je bil deželni tajnik edine slovenske etnične stranke v Italiji, Slovenske skupnosti. Danes je član paritetnega odbora za vprašanja slovenske manjšine v Italiji, ki je bil ustanovljen na osnovi zaščitnega zakona za Slovence iz leta 2001.

> So bili Jevnikar, Beličič, Peterlin ... imena, ki so zadnjih petdeset let predstavljala enega od stebrov slovenstva v Italiji?

“Zanimivo je, da so bili vsi trije priseljenci na tem območju, povojni politični emigranti, ki pa so se docela vključili v tržaško slovensko okolje. Bili so kulturniki, šolniki, nadvse pomembni za razvoj slovenskega šolstva na Tržaškem po drugi svetovni vojni. Bistveno so pripomogli tudi k uveljavljenju Radia Trst, ki je bil novost takratnega časa in je predstavljal neke vrste ljudsko univerzo za Slovence.

Če pogledamo našo družino, pa gre za “mešano družino”. Sicer ne narodnostno mešano, temveč v smislu, da je mama tržaška Slovenka, meščanka, medtem ko je bil oče Dolenjec, ki se je šolal in poučeval v Ljubljani ter se v Trstu ustalil jeseni leta 1945.”

> Bi lahko primerjali položaj slovenskega jezika po letu 1945 in danes?

“Tržaško bi takrat lahko primerjali s pogoriščem, saj se je do leta 1945 slovenščina ohranjala le po domovih. V javnosti pa le tam, kjer so bili zavedni duhovniki, kjer si je kaka napol ilegalna skupina upala gojiti slovenščino ...

Leta 1945 so bili ljudje popolnoma nevešči knjižnega jezika in je bilo potrebno začeti vse od začetka. Spominjam se očeta, ko je pripovedoval, da so se dijaki prva leta vpisovali v šolo ne glede na starost. V prvem razredu srednje šole si imel vpisane od štirinajst- do petnajstletnikov pa tja do tridesetletnikov. Večkrat je govoril o izrednem navdušenju dijakov in o njihovi pripravljenosti na učenje. V kratkem so nadoknadili zamujeno. Kot smo slišali, je oče zaradi njihovega navdušenja prihajal domov večkrat ganjen.”

> Kaj pa danes?

“Danes bi težko govorili o navdušenju. Manjšina se mora stalno boriti za uveljavljanje oz. ohranjanje svojih pravic, zato je pri njej prisotna dobršna mera utrujenosti. Kdor je angažiran v zamejstvu, je močno angažiran, a govorimo o manjšini v manjšini. Večina rojakov stoji ob strani.”

> Na medijskem področju ste pri slovenski TV in radiu v Italiji prisotni tako rekoč od samega začetka.

“No, prve slovenske radijske oddaje so v Trstu omogočili Nemci med vojno, maja 1945 so jih razširili partizani, junija 1945 pa so jih prevzeli in jim dali značaj prave radijske postaje zahodni zavezniki. Ko se je leta 1954 vrnila Italija, jih je vključila v RAI. Sam sem na RAI zaposlen od leta 1980. Našo televizijo je ustanovil zakon o reformi RAI iz leta 1975, vendar so prve televizijske oddaje stekle šele leta 1995! Do digitalizacije, ki se zdaj uvaja in ki naj bi to rešila, pa niso bile vidne v videmski pokrajini in v mnogih krajih Tržaške in Goriške.”

Tekst in foto: ROBI ŠABEC

Nadaljevanje pogovora z Ivom Jevnikarjem lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.