Izbrisani v Strasbourgu - Kaj je Bavčar sporočil vladi 4. junija 1992?
Sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu Boštjan M. Zupančič je slovenski vladi na javni obravnavi v okviru njene pritožbe na odločitev prvostopenjskega sodišča v primeru tožbe skupine izbrisanih proti Sloveniji naložil, naj sodišču posreduje navodila, ki jih je ministrstvo za notranje zadeve v letih 1991-1992 razpošiljalo administrativnim enotam, in pismo tedanjega notranjega ministra Igorja Bavčarja, ki ga je 4. junija 1992 naslovil na vlado.
Medtem ko je Slovenija pred manj kot mesecem slavila 20-letnico svojega obstoja, se neslavno okrogli obletnici približujejo tudi izbrisani. Predstavniki države sicer trdijo, da so z zakonom, ki so ga sprejeli lani in ki prekinja protiustavno stanje, do katerega je prišlo z nezakonitim izbrisom več kot 25.000 ljudi iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije leta 1992, problem izbrisanih ustrezno rešili. Skupina izbrisanih, ki se je leta 2006 obrnila na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, nasprotno meni, da ni razloga za samozadovoljstvo države. Pričakovanje, da bo prek tega zakona vsak izbrisani moral s sodbo pridobiti status stalnega prebivalca in se zatem na sodišču boriti še za odškodnino, se rimskemu odvetniku Antonu Giuliu Lani, ki v Strasbourgu brani izbrisane, ne zdi upravičeno, saj gre za “zelo dolgo in utrudljivo pot, polno ovir, pa tudi drago, tega pa osebam, ki so vsa ta leta veliko trpele, država ne more storiti, ne more od njih zahtevati”. Evropsko sodišče je sicer lani izreklo sodbo v prid izbrisanim, a se je nato nanjo pritožila država. V sredo, 6. julija, je bila v okviru te pritožbe v Strasbourgu javna obravnava, ki sem se je imela čast udeležiti tudi podpisana skupaj z ostalo ekipo avtobusne karavane, ki jo je za pot pripravil Mirovni inštitut. Strasbourgu naproti smo se izbrisani, aktivisti, tožniki in ostali izpred Metelkove odpravili v torek, 5. julija, ob treh zjutraj, ob prvih sončnih žarkih pa se je na nemških avtocestah že začela uvertura v pravne meandre in druge pripetljaje v zgodbah izbrisanih.
Primer, ki se danes imenuje Kurić in drugi proti Sloveniji, je na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu od 6. julija 2006. Pisanje tožbe sta takrat med drugim organizirala Uršula Lipovec Čebron in Roberto Pignoni, ki sta tudi našla in za stvar pridobila odvetnika iz Rima, Antona Giulia Lano in Andrea Saccuccija. Čeprav se od vložitve tožbe o primeru ni veliko govorilo, “pa se je dejansko precej dogajalo”, je intenzivno odvetniško dopisovanje in zbiranje informacij na avtobusu povzemala Neža Kogovšek Šalamon, ki je tudi ena od pravnih zastopnic tožnikov. V vsem tem času so sledili zgodbam izbrisanih in dogajanju na ravni države, torej sprejemanju zakona o izbrisanih, njegovemu izvajanju, ustreznosti in drugim vidikom, ki jih je potegnil za sabo. V primer se je vključilo tudi nekaj nevladnih organizacij in drugih inštitucij - poleg Mirovnega inštituta in Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij še Equal rights trust iz Londona, Open society justice iniciative iz New Yorka, Republika Srbija in Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, vsi v prid tožnikov.
Za “novejšo” zgodovino izbrisanih je pomemben tudi 13. julij 2010, ko je sedem sodnikov na prvostopenjskem sodišču v Strasbourgu soglasno sprejelo sodbo v prid izbrisanim. Kogovšek Šalamonova se spominja: “To je bil zelo velik uspeh, zelo smo ga bili veseli, ker je sodišče ugotovilo, da je prišlo do kršitev pravic, ki so zapisane v Konvenciji o človekovih pravicah. Našlo je dve kršitvi - kršitev pravice do varstva zasebnega in družinskega življenja in pa pravice do učinkovitega pravnega sredstva.” Po zmagi izbrisanih pa se je na sodbo pritožila država in ob tem po ugotovitvah pravnice spremenila tudi svojo obrambo: “Do tedaj je vlada govorila, da je bil izbris v skladu z zakonom, da ni bilo nič narobe, da bi pritožniki morali sami dobiti državljanstvo in si urediti status. Ko pa se je pritožila, se je njena obramba spremenila. Republika Slovenija je začela trditi, da je naredila vse, da bi te krivice popravila.” V prid novi strategiji so tudi tožniki “status dobivali po tekočem traku”, država pa bi s tem manevrom rada zaključila zadevo po logiki “če imaš status, nisi več žrtev”, je na avtocesti nekje v Nemčiji ugotavljala Kogovšek Šalamonova. Bi morali biti izbrisani po dolgih letih pravnega neobstoja državi hvaležni, da jim je priznala status obstoječih, in jo z obrazci prositi še za formalno potrditev tega dejstva, ali bi država morala narediti korak proti izbrisanim in jim brez zapletenih pravnih postopkov omogočiti, da dobijo odškodnine? Dva od pritožnikov iz načelnih razlogov za dovoljenje za stalno prebivališče nista zaprosila, saj “vztrajata, da jima ga mora država vrniti po uradni dolžnosti, tako, kot jima ga je vzela”, je pojasnila Kogovšek Šalamonova.
Dan prej
Prvi resen postanek po kilometrih evropskega asfalta smo dočakali pred zgradbo modernega in transparentnega videza, pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu. V zavetju parka nedaleč stran je Ivan Bolfek prvi uradno izrazil občutke in pričakovanja: “Počutim se enkratno. Hvala bogu, da še imamo takšne ljudi, ki se zavzamejo za to, da na lep in pošten način rešimo to, kajti pravne države enostavno nimamo, da bi rešila, kar bi morala.” Medtem ko je v Kopru rojeni apatrid Velimir Dabetić nekaj metrov stran žongliral, je Bolfek ugotavljal, da se Slovenija nikakor noče izkazati za pravno državo, “najbolj žalostno pa je, da to traja 19 let in gre za krivice ljudem, ki so nemočni.” Na glas je razmišljal tudi o tem, kaj lahko izbrisani stori: “Človek bi moral v vsakem primeru na sodišču - ali je to okrajno ali je višje ali ustavno - poiskati svojo pravico.” Odnos države do izbrisanih je primerjal z vandalizmom ob športnih porazih, državi pa je napovedal, da bo “zabredla v take težave, da je ne bo nihče več spoštoval”.
Kaj bo jutri? “Pričakujem, da bo vsaj nekdo razumel našo krivico, naše trpljenje. Dokazano je, da smo bili izbrisani, dokazano je, da smo bili protizakonito izbrisani, dokazano je, da so nas barbarsko uničili.” Kako je biti izbrisan? Slabše, kot če bi bil v zaporu: “Če je človek v zaporu, ima zajtrk, kosilo, večerjo, vodo in spanje. Izbrisani tega nismo imeli. Nismo imeli pravice do zaposlitve, do zdravstvenega zavarovanja, enostavno ničesar. Nismo mogli obiskati zdravnika, ker nismo imeli nobenega papirja.” Brez dokumentov so postali ujetniki države, ki je niso mogli zapustiti: “Z nevestnim delom so nam to prepovedali, in zaradi ljubosumja, samo zato, ker pač nismo vzeli državljanstva. /.../ Država ti mora vedno dati možnost, da se lahko pritožiš na tisto, kar ti pošljejo. Nam niso ničesar poslali, niti nam niso dali vedeti, kaj se bo zgodilo. Enostavno so naredili genocid nad ljudstvom, sramotni genocid nad ljudmi, ki so živeli skupaj vsa ta leta.”
Na vroče torkovo popoldne je 16 kilometrov severno od Strasbourga pred hotelom, v katerem se je nastanila ekipa, na plastičnem stolu s pivom v roki svoje misli in občutke razodel tudi Aleksandar Todorović: “Lepo je. Pred desetimi leti se nisem nadejal tega, da bomo prišli tako daleč. Čeprav sem razočaran, da moramo naravno pravo iskati v steklenih dvoranah. Izbris je enormna kršitev človekovih pravic.” Kako bo odločilo sodišče? “Pričakujem, da je nemogoče, da bi sodišče reklo 'ne'. O tem lahko razmišljam na dva načina - racionalno je nemogoče, da samo sebi skoči v trebuh, saj je Evropsko sodišče na isti instanci, na nižjestopenjskem sodišču, odločilo, da imajo izbrisani prav, in zdaj bi bilo nesmiselno, da veliki senat reče obratno. Če pa bi se to zgodilo, ne bi bil niti razočaran.” Zakaj? “Evropsko sodišče je prav tako podrejeno političnim, denarnim in drugim vplivom, in ve se, kaj je centralna politika Evrope.”
Vroče popoldne je ob živahnih razpravah, zgodbah, nekakšni spontani skupščini, pivu in kakem razbitem kozarcu hitro potonilo v noč.
Na sodišču
Sreda, 6. julij 2011. Kmalu po osmi uri zjutraj so se pred sodiščem začele zbirati razne delegacije in skupine ljudi, iz elegantnega črnega vozila pa je izstopila tudi 9-članska vladna ekipa.
Prizori na sodišču so si sledili naglo in utečeno. Po uvodnem protokolu je 22-članski veliki senat takoj prešel k stvari. Beseda je najprej pripadla izbrisanim. Odvetnik Lana je izpostavil, da so tožniki delali, živeli in plačevali davke v Sloveniji in da so žrtve skrivnega administrativnega čiščenja. Odvzem pravnega statusa je označil za hud poseg v dostojanstvo, dejal je, da so bili izbrisani “dobesedno razčlovečeni”. Ta protiustavna situacija je za večino tožnikov trajala več kot 15 let, slovenska vlada pa še vedno noče prevzeti odgovornosti zanjo, je trdil Lana. Za njim je Saccucci izpostavil zasuk vladne strategije - vlada je v začetku pravnega postopka zanikala izbris in njegove posledice, danes pa trdi, da je problem ustrezno rešila. Saccucci je ugotovil, da novi zakon napak ne odpravlja sistematično, ustrezno pa ne rešuje niti dolgotrajnih učinkov kršitve, predvsem v zvezi z odškodninami. Breme dokazovanja je še vedno na izbrisanih, saj je zakon le prekinil nadaljevanje kršitve, ni pa prevzel odgovornosti zanjo, je poudaril Saccucci. Lucijan Bembič, ki je branil državo, je izpostavil, da izbrisani niso izrabili možnosti za notranje pravo, država pa je s sprejetjem zakona, ki po njegovem mnenju deluje tako v teoriji kot praksi, prekinila protiustavno stanje. Z ureditvijo stalnega prebivališča lahko izbrisani dobijo enake socialne pravice, kot pripadajo slovenskim državljanom.
Sodnico Angeliko Nussberger iz Nemčije je med drugim zanimalo, ali državljanstvo in dovoljenje za stalno prebivališče prinašata enake socialne pravice, Boštjan M. Zupančič iz Slovenije pa je na tožnike naslovil vprašanje, kdaj natančno so ugotovili, da so bili izbrisani, in kaj so storili, da bi pravno uredili svojo situacijo. Vladno stran je vprašal, kaj bi tožniki lahko storili, ko so izvedeli za izbris, da bi si uredili status in pravice, in pa, ali so lahko upravičeno pričakovali, da bodo dobili stalno prebivališče in državljanstvo. Posebno pozornost je Zupančič namenil tudi ravnanju na tedanjem ministrstvu za notranje zadeve, natančneje internim navodilom, ki jih je to razposlalo administrativnim enotam po državi. Po njegovi vednosti je bilo takih navodil šest, prvo je bilo objavljeno 26. junija 1991, zadnje pa 5. maja 1992. Zakaj so ta navodila sploh obstajala in kakšen je bil njihov učinek, je še zanimalo sodnika, prav tako pa tudi vsebina pisma, ki ga je tedanji notranji minister Igor Bavčar 4. junija 1992 poslal vladi.
Bembič je sodišču zagotovil, da mu bodo posredovali dokumente notranjega ministrstva, dejal pa je še, da je bilo leta 1992 skladno z zakonom možno zaprositi tako za državljanstvo kot za stalno prebivališče. Ob pojasnjevanju okoliščin posameznih tožnikov sta Lana in Saccucci izpostavila opravičilo države izbrisanim, ki da ne izraža iskrenega namena po odpravi posledic izbrisa.
Bembič je po koncu obravnave na vprašanje, ali država meni, da je bila s tem, ko so izdali dovoljenja za stalno bivanje, škoda povrnjena, pojasnil: “Ne govorimo o tem, da je škoda povrnjena, ampak da ta dovoljenja predstavljajo 'just satisfaction' v okviru razlage sodišča, seveda pa bodo lahko prišle tudi drugačne odločitve, saj smo predstavili, da se zadeva obravnava že v okviru odškodnin pred ustavnim sodiščem.” Če sodišče ne bo razsodilo v prid Sloveniji, pa je Bembič napovedal, da bo “Republika Slovenija morala sprejeti določene ukrepe”.
Kako bije evropsko srce?
Po koncu obravnave je bilo, če je upravičeno kar tako počez ocenjevati razpoloženje, med izbrisanimi čutiti mešanico zadovoljstva in utrujenosti. Vidno olajšani Jovan Jovanović je povedal: “Zdaj je boljše. Imel sem malo treme, nikoli nisem bil na sodišču. Pričakujem, da bomo zmagali, po moje si tega vsi želijo.” Zadovoljstva ni skrival niti Zoran Minić: “Mislim, da bo izid pozitiven, da bo za izbrisane rešeno tako, kot je treba. Zahvaljujem se mednarodnemu sodišču v Strasbourgu in vsem, ki so bili tukaj z nami in nam omogočili, da smo prišli sem in na sodišču povedali, kaj se dogaja z nami.” Vedno obvladani Mustafa Kurić iz Kopra, ki je dejal, da je glede izida bolj optimist kot pesimist, pa je glede ukrepov države ugibal, da se bodo “poskusili izvleči, da imajo prav, čeprav nimajo - kar vsak, ki spremlja situacijo, ve. Po moje se zavedajo, da nimajo veliko možnosti”.
Kogovšek Šalamonovo, ki je bila med obravnavo zelo zaposlena z zapisovanjem argumentov in pripravljanjem odgovorov, je markantni nastop italijanskih odvetnikov zelo prepričal: “Zdelo se mi je, da sta bila odvetnika krasna, kot vedno, hkrati pa ne vem, koliko sodniki dejansko vejo o izbrisu kot takem. Dejstvo je, da smo se vsi precej fokusirali na tehnične podrobnosti, okoli katerih se zdaj večinoma bije bitka, medtem ko je bilo o samem izbrisu rečenega malo, in vprašanje je, ali je to dobro ali slabo.” In kako bo odločilo sodišče? “Sem popolnoma brez mnenja, kako bo, sama obravnava pa je bila seveda krasna izkušnja in sem vesela, da so bili zraven tudi tožniki. Mislim, da nam bo ostala v spominu do konca življenja. Na tem primeru smo delali več let, in mislim, da se to vidi. Nobene improvizacije ni bilo.”
Kako uro po koncu obravnave je šarmantni odvetnik Anton Giulio Lana v senci drevesa izrazil upanje, da bo veliki senat potrdil odločitev prvostopenjskega sodišča, da obsodi Slovenijo zaradi hudega kršenja človekovih pravic: “Izbrisanim so odvzeli njihovo identiteto in s tem enega od najbolj pomembnih aspektov pravic vsakega posameznika - človeško dostojanstvo. Odvzem tega dostojanstva za 20 let seveda ne more biti poravnan z zapoznelim priznanjem stalnega prebivališča z retroaktivnim učinkom /.../.” Država bi morala plačati tudi odškodnino za škodo, ko jo je tem osebam skoraj 20 let povzročala, ko jim je z dejanjem izbrisa odvzela civilne, socialne in ekonomske pravice, je bil prepričan Lana. “Živeli so v razmerah, v katerih niso mogli vzpostaviti družbenih odnosov na enakovreden način kot ostali. Bili so diskriminirani, obravnavani povsem v nasprotju z osnovnimi človekovimi pravicami.” Še enkrat se je ustavil pri interpretaciji opravičila države, ki ji je sicer precej časa posvetil že med samo obravnavo: “Opravičila morajo slediti premisleku, realnim zaslugam in zavedanju o resnosti povzročene napake ter povračilih. Mislim, da so bila ta opravičila bolj formalna kot kaj drugega.”
Evropsko sodišče bo o primeru odločilo v nekaj mesecih, na sodbo pa se ne bo možno pritožiti. REKA ŠAV
