Izbrisani Ljubomir Petreš je dobil podstrešno sobico
Tako Ljubomirja Petreša, izbrisanega, ki mu je grozilo, da bo pri sedemdesetih letih ostal brez strehe nad glavo, kakor njegove znance z ljubljanskega Mirovnega inštituta in s piranskega Centra za socialno delo, ki mu angažirano pomagajo zadnja leta, je pred dnevi razveselila novica: piranska občina je Ljubomirju dodelila sobico v mestnem jedru.
Na teh straneh smo pred tremi tedni v članku z naslovom Sočutje je premalo. Ukrepati je treba! pisali, da je Ljubomir Petreš rodno Bosno zapustil že pri osemnajstih letih, v Piran prišel leta 1963, se preživljal z zidarskimi deli, po osamosvojitvi Slovenije pa bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva: “To pa zato, ker mi je gospa Barbara na občini dejala, da imam v Piranu že prijavljeno stalno bivališče in da zato ni potrebna nobena druga prošnja.” Vse odtlej je živel tu in tam, v zameno za streho nad glavo delal za lastnike, dokler mu niso tako ali drugače pojasnili, da mora drugam. Nazadnje je stanoval v prikolici v Pacugu, kamor ga je nastanil “gazda” iz Trbovelj. Četudi je v zadnjem času med njima prihajalo do hudih prepirov, Ljubomir pravi, da sta se na koncu razšla mirno. Sam se je zavezal, da bo poskrbel za odstranitev prikolice, stoječe na sosednjem, tujem posestvu.
Izbrisani Ljubomir Petreš je vesel, da so ga pristojni obvarovali pred mrazom ulice, in upa, da mu bodo našli še primernejše bivališče, kjer bo lahko znosno prebil - kakor pravimo - jesen življenja.
Z razpletom je zadovoljen tudi piranski socialni delavec Aljoša Golubič: “Vesel sem, da smo rešili njegovo najhujšo stisko. V sobici, kamor se je preselil, je prej sedem let živela punca, ki je šla zdaj stanovat drugam. Razmere se počasi očitno le izboljšujejo.”
Ljubomir soglaša, da je podstrešna sobica v mestnem središču korak naprej, vsekakor, a ne more mimo njenih slabosti. Vzpenjanje v tretjo etažo ga niti ne moti, saj je njegova hoja letom navkljub še zmeraj strumna. Potrla ga ni niti novica, da bo kuhinjo, kopalnico in stranišče delil s štirimi ali petimi sostanovalci, težko pa v svoji sobici prenaša nizek podstrešni strop, ki se tako na levo kakor desno strmo spušča. “Poglejte, za silo lahko stojim samo tu,” previdno vstane s postelje in stopi na sredo kamrice. “Če bi bil mlajši, se ne bi pritoževal, v teh letih pa se res težko sklanjam. In tu imam zelo malo prostora. Ne vem, kam naj dam svoje stvari. Vse me še čakajo spodaj.”Veseli ga, da so ga pristojni obvarovali pred mrazom ulice, in upa, da mu bodo našli še primernejše bivališče, kjer bo lahko znosno prebil - kakor pravimo - jesen življenja. AG