Izposojenke iz slovanščine zvenijo skorajda domače
Slovenski jezik se je spričo svoje majhnosti v zgodovini mnogokrat znašel v stiski, iz katere, se je zdelo, ni bilo izhoda. A pokazala mu ga je vselej njegova trdoživost, vgrajena v jedro samega življenja, ki neuničljivo in neustavljivo traja kljub vesoljnemu potopu na začetku, kljub sodnemu dnevu na koncu in kljub kugam, lakotam in vojskam, ki morijo od začetka, in kot kaže, bodo ubijale do konca.
Tako se je dogajalo tudi pred 100 leti. Josip Jurčič, zgledni pripovednik, ki nam je dal prvi roman Deseti brat, je leta 1875 moral sesti pred avstrijskega sodnika, ker je kot urednik Slovenskega naroda pisal članke v “neslovenskem” jeziku, polnem slovanskih izposojenk in povzetkov v hrvaščini, njegov časopis pa je imel dovoljenje le za objave v slovenščini. Branil se je s trditvijo, da sta slovenščina in hrvaščina le dve narečji istega jezika, da slovenščina ni samostojen jezik.
Od kod našemu pisatelju in sodobnikom - Levstiku, Gregorčiču in Aškercu, mladima Tavčarju in Kersniku - v tistem času taka jezikokletna trditev in od kod taka ljubezen do slovanskih besed? Saj je Prešeren 40 let poprej zavrnil jugoslovenarske ilirce, ker so hoteli južnoslovanske jezike skrpati v poenoteno ilirščino, da bi z njo, mogočnim zidom, kljubovali Avstrijcem in sploh Germanom, ki so si hoteli podrediti sosede Slovane. Pa tudi Simon Jenko je svoje pesmi pisal v kleni materinščini, brez primesi slovanskih izposojenk.
Jurčič in sopotniki, posebej časnikarji, so tako ravnali zaradi vse hujšega germanizacijskega pritiska na naš narod po uvedbi dualizma v Avstro-Ogrski leta 1867: tedaj so Madžari hoteli čim prej pomadžariti Hrvate, Avstrijci pa ponemčiti Slovence. V vseslovanski povezavi so Jurčič in njegovi videli tisto, kar si danes slikamo v evropski povezavi: varnost in neodvisnost ter obete za samostojno gospodarsko in kulturno rast. Zato so želeli naš knjižni jezik čim bolj približati slovanskim jezikom, še zlasti srbohrvaščini, in so si izposojali besede pri sobratih Hrvatih, Srbih, Čehih, Ukrajincih, Rusih. Ne samo izposojali nove besede za nove pojme, ampak z njimi tudi izpodrivali pohlevne domačinke: slovanska vest je nadomestila domačinko novico, novinar časnikarja in izvestje poročilo.
Naš knjižni jezik se je v letih zatem rešil klešč pretiranega slovanjenja, ker so se k sreči že Jurčič sam, predvsem pa zrela Tavčar in Kersnik ter mlada Cankar in Finžgar vrnili k živemu ljudskemu jeziku. Vendar smo takrat, in še pozneje, v kraljevi in Titovi Jugoslaviji, prevzeli še množico besed iz slovanskih jezikov, ki nam danes zvenijo kar domače. Ne kot tujke iz germanščine ali romanščine. In ne tako kot v novih časih - ko ni nič več tako, kot je bilo, ampak slabše, pravi hudomušni šepetalec - zvenijo tujke iz angleščine: na primer resetirati Slovenijo, če ta beseda sploh kaj pomeni ljudstvu.
S pomočjo končnice -telj smo na primer sestavili imena tedaj pri nas novih poklicev: učitelj (prej učenik), pisatelj, upravitelj, ravnatelj, predavatelj, iskatelj, voditelj (gorski vodník in vodník turistov ostaneta), stvaritelj (v cerkvi stvarnik), vaditelj, buditelj, gostitelj, dobavitelj, pokrovitelj, prijatelj, obnovitelj, povzročitelj, ustanovitelj, čitatelj (danes bralec), kršitelj itd. Ne poznamo pa kuhatelja, razpravljatelja, popravljatelja, govoritelja, zdravitelja (že Prešeren je poznal zdravnika), prodajatelja, igratelja, kazatelja (kazalec, kazalnik) itd., ker smo besede za te delujoče osebe imeli že od prej ali pa smo si jih ustvarili pozneje. Danes novih besed z obrazilom -telj ne oblikujemo kaj radi ali sploh ne več, razen morda prenovitelja.
Podobne izposojenke, vzete največ iz srbohrvaščine, češčine in ruščine, ki zvenijo kar domače, so še: občestvo, odmor, odpor, osveta, ostavka, pasma, pesnik (Prešernov pevec), pivo, podlost, podoba, poduk, poreklo, posel, poslovnik, postopek, prekiniti, prapor, pretvorba, priroda, smoter, tajnost, vojak, baviti se, blesteti, bodočnost, bolest, borba, član, čitalnica, dejstvo, diven, društvo, edinost, izpit, ljubimec, nakit, narod, neumoren, točka, tvarina itd.
Nekatere take slavjanke so pa vsiljive in se jim zato v skrbnejšem jeziku ogibamo: trobojnica (tribarvna zastava), činovnik (uradnik), čitatelj, čim (brž ko), činitelj, dejstvovati, dirniti, dočim (medtem ko), doslovno (dobesedno), groznica (mrzlica), edinstvo, istinito (resnično), košulja (srajca), nadvladati (premagati, prevladati), nedostatek, obitelj (družina), očividen (očiten), odgovarjati (v pomenu ustrezati), oduševiti (navdušiti), oklopnik (oklepnik), ogromen, opasen, ostaviti (zapustiti), osveščenost, otvoriti (odpreti), otvoritev, podmazovati, potom, poedinec (posameznik), pravec, predbacivati (očitati), prislovično (pregovorno), propalica, razmotrivati, rokovati (v pomenu upravljati), slučaj, smatrati (meniti), stremeti (prizadevati si), svedok, svrha, uvaževati, soproga, predpona pro- namesto pre- itd.
A predpona pro- zveni domače, kadar nam pomaga do besede z novim pomenom, kot na primer: prodor : predor, proglasiti : preglasiti, prodreti : predreti, promet : premet, prosvetliti : presvetliti in podobno. Nič domača pa ni, kadar ne hodi v paru s pre-, ampak tava sama, saj bi bile besede proslišati (preslišati), sprogovoriti (spregovoriti), prodelati (predelati) in podobne že nespametne. In še celo slovanski izposojenki soproga in soprog za prastari besedi mož (moč) in žena (roditeljica) kljub njunemu kazanju na sovprežnico in sovprežnika v zakonskem jarmu zvenita bolj domače kot novodobni evropejski partnerka in partner.
Slovanske izposojenke zvenijo skorajda domače, vendar si novih po razpadu Jugoslavije - razen valjda in kao in podobnih iz kafičev - več ne izposojamo, ker po novosti hodimo po novem na Angleško.
Drage bralke in bralci, na koncu leta in Minute smo. Želim vam mnogo sreče in veselja o božiču in nič dolgov v prihodnjem letu.
JOŽE HOČEVAR