Izšla je deseta pesniška zbirka Aleksandra Peršolje
V okviru Kulturnega društva Vilenica je pred kratkih izšla nova pesniška zbirka Aleksandra Peršolje Proti robu. Pesmim, ki so osebna refleksija kaotičnih razmer časa, ki ga živimo, in obenem inventura dosedanjega življenja, se pridružujejo slike Silvestra Komelja.
KRIŽ> Pesmi zadnje zbirke primorskega pesnika Aleksandra PeršoljeProti robu so nastajale zadnjih petdeset let. “Pred 50 leti sem pisal pesmi pričakovanja, sledila so občutja upanja in vseprisotnosti življenja. Sedaj ugotavljam, da se, v okviru človeštva, ni nič od tega docela uresničilo. Celo nasprotno, stanje današnjega duha, in pri tem ne mislim le na gospodarstvo, ni nič kaj rožnato. Mnenja sem, da potrebujemo 'novo renesanso', kjer bo poleg materialnega 'po-orveljenega' sveta prostor tudi za človekovo dušo, zavest in univerzalna hotenja,” je pesnik zakoličil miselni okvir zbirke.
Pesnik Aleksander Peršolja je bil rojen leta 1944 v Goriških brdih, danes pa živi in ustvarja v Križu na Krasu. Kot učitelj je najprej poučeval v Dornberku in nato v Dutovljah. Nekaj let je bil tajnik Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica, nato je bil organizator kulture na Krasu in do leta 2007 umetniški vodja programa v Kosovelovem domu v Sežani. Peršolja je bil tudi eden od ustanoviteljev pesniškega festivala in nagrade Vilenica. Objavljati je začel v reviji Perspektive v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, od takrat njegova besedila najdemo v večini slovenskih literarnih revij in mnogih literarnih zbornikih. Napisal je tudi tri dramske priredbe poezije Srečka Kosovela. Njegove pesmi, ki so zbrane v desetih pesniških zbirkah so bile za različne revije prevedene tudi v italijanščino, srbščino, hrvaščino, albanščino, češčino, nemščino, angleščini in španščino.
“Sam naslov se lahko razume kot rob človeštva, kot tudi moj osebni rob, kar sem tudi nakazal v eni od pesmi (Moral sem stopiti med grobove./ Poiskati vse obraze in jih spravljati vase./ Pobožati vse tiste nekdanje nasmehe z upanjem rosnih juter, petjem ptic, ljubezni./ Moral bom razkopati nemoč kamnov, ki utesnjujejo čas, pokriti sonce, ki samo strmi v prostor.)” je še povzel rdečo nit, ki ga je tokrat vodila od pesmi do pesmi.
“Pesem se pri meni rodi najprej z osrednjo idejo. Postopoma, včasih ta proces traja tudi več mesecev, se izoblikuje v stavke in vse se dogaja le v moji glavi, tako da jo na koncu znam na pamet. Ko se prelije na papir, jo skoraj več ne popravljam,” je Peršolja še zaupal, kako v njem nastaja poezija. Poleg literarnega ustvarjanja je še aktiven zlasti v okviru KD Vilenica, kjer ima na skrbi založniško dejavnost. Eden od neizživetih izzivov mu je tudi Kosovel, kjer je imel zasluge za postavitev njegovega kipa lani v Sežani, v zadovoljstvo mu je tudi, da poeta Krasa začenja odkrivati tudi svet, za kar se je tudi sam boril več desetletij.
Knjiga Proti robu je opremljena s slikami goriškega slikarja Silvestra Komela (1931-1983), vzetimi iz njegovega cikla Ogrožene luči. “Te, meni drage slike sodijo v njegovo rdeče obdobje in iz njih veje občutek 'biti na robu' - v njih tako ni ujete neke dokončnosti, ampak je puščal odprt prostor,” je Peršolja utemeljil povod za skupni umetniški izdelek, ki na svojstven način beleži njegov in naš današnji čas.
BOGDAN MACAROL