Iztok Geister: “Avtomobili v Luki Koper bodo plavali”
Sprehod skozi novo monografijo Narava, kot jo vidi narava bralcu razpira samosvoj pogled na naravo, kakršnega ni vajen. Ni patetična oda neokrnjeni divjini, ni napoved skorajšnje ekološke katastrofe, ni izletniški priročnik. Je knjiga o razmerju med divjino in kulturo, ki človeka poglobljeno seznanja z različnimi udeleženci v živahni igri narave. Človek je zgolj eden od njih, pravi Iztok Geister, ki ga obiščemo v Kocjančičih pri Sv. Antonu.
> Kdor hoče v vašo hišo, mora na pragu prestopiti bujno zelenje ...
“Dva razloga sta: rad imam spontano zaraslo rastlinje in prišli ste skozi zadnja vrata. Glavni vhod je na nasprotni strani hiše.”
> V novi knjigi pišete, da divjine ne najdemo le v pragozdu, ampak marsikje, tudi tam, kjer je sicer ne pričakujemo. Torej - ali vaš prag že sodi v divjino?
“Ne, to je pretežno kultivirano, vrtno rastlinje. Rastlinam je treba dati možnost, da pokažejo svojo pravo naravo in da se prosto razraščajo, namesto da jih obremenjujemo z raznimi hortikulturnimi posegi. Zelo težko mi je, ko moram spomladi obrezovati, pa čeprav vem, da to povečuje rodnost in pomlajuje rastlino. No, obrezovanje z občutkom je nekako še sprejemljivo, me pa boli, ko vidim, kako mnogi grobo in z največjim veseljem obrezujejo žive meje, in to v najmanj primernem času, spomladi, v obdobju gnezdenja. Največje zlo vidim v komunalnem čiščenju cestnih brežin, ki je neprimerno v vsakem pogledu, tako ekološkem kakor etičnem in tudi estetskem. Mar ni lepše, če med vožnjo ob cesti vidiš pisano cvetano kot pa do golega pobrito brežino? Vsaka spontana zarast je glas divjine, vsak poseg manifestacija kulture.”
> V knjigi se med drugim zavzemate za “sprostitev v nedavni in skorajšnji preteklosti uravnanih vodnih tokav”, češ da se bomo le tako lahko ognili okoljskim katastrofam. Knjigo ste kajpak napisali pred zadnjimi poplavami. Ali so te zakrivili prav posegi, o katerih pišete?
“Seveda. Sploh pa sedanje poplave niso bile ne prve ne zadnje. Precej sem se razpisal že ob poplavah leta 1991, ko sem bil v svojih pogledih zagovorništva narave osamljen. Zdaj ugotavljam, da je drugače. Vse več ljudi povzema moje misli, ko kritizirajo sedanjo vodnogospodarsko in tudi naravovarstveno politiko v Sloveniji. Sicer neuki ljudje oziroma praktiki še vedno govorijo, in to so imeli na koncu jezika tudi tokrat, da do poplav ne bi prišlo, če bi bili očiščeni vodotoki, kakor jim pravijo z inženirsko besedno konstrukcijo, prevzeto iz nemščine. Sam raje govorim o vodnih tokavah. Kakorkoli že, prepričan sem, da ne bi bilo nič bolje, tudi če bi bile vodne tokave očiščene, saj je treba vodo v pokrajini čim dlje zadrževati, ne pa jo čim hitreje odpotovati, kot so rekli včasih. Vsaka reka ima več ravni korit: za običajen, povečan in prekomerno povečan pretok vode. Če bi v pokrajini pustili takšno rečno zasnovo, se nam ne bi bilo treba bati poplav. Okljukast tek in razlivna območja upočasnjujejo in zadržujejo vodni tok. V naravnih razmerah rastlinje ob strugi prispeva k nižjemu vodostaju, saj zlasti grmovje in drevje črpata veliko vode, ki jo v okolje oddajata v sušnih obdobjih. Včasih so topole puščali rasti na travnikih, v lokah, kjer so sicer kosili. Dobro so namreč vedeli, kakšna je ekološka vloga dreves, poleg tega pa so si med delom lahko privoščili malico v senci krošenj, česar si danes ne morejo več.”
ANDRAŽ GOMBAČ
Nadaljevanje intervjuja preberite v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.