Iztok Simoniti: “Država je velika stvar, ampak svoboda je še večja”

Na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je habilitirani profesor za področje diplomacije. Je tudi urednik. Lani je izdal svoj esejistični prvenec Historia magistra mortis (Zgodovina je učiteljica smrti); knjiga je bila nominirana za Rožančevo nagrado.

>Greste pogosto v očetov rojstni kraj?

“Vse bolj mi je jasno, da grem premalokrat. Zdaj vedno močneje doživljam Goriška Brda in obisk očetove rojstne vasi in hiše, ker čutim stik z otroštvom in s tem od kje sem in kaj sem. Spomin je bistven; na deda Antona in babico Jožefino, Pepco, tete, strice, bratrance, vaške posebneže... Spomnim se starih besed in rečic, potokov, brajd, boškov, večstoletnih dreves, pa sov v cerkvenem zvoniku itd. Mladi Primorci si ustvarjajo drugačen spomin – so izobraženi, samozavestni, večjezični – in imajo kar dobre razloge za optimizem.”

>Ste v Brdih preživljali počitnice?

“Vedno. Spominjam se dolgih toplih poletij in zvezdnatih noči. Prihajali so pesniki, pisatelji, operni ljudje, včasih lokalni politiki, ki so očeta prosili, da bi posredoval za vodovod, zadrugo, cesto. Kot otrok se spomnim Gradnika, Kocbeka, Kosmača, prihajal je tudi režiser Štiglic – oče se je vedno izmotaval, kadar ga je nagovarjal, naj napiše filmsko glasbo. O, česa vsega se spomnim: najboljšega opernega Sančo Panse, Ladka Korošca, in slikarjev Mare Kralj in Borisa Kobeta ter kiparja Stojana Batiča, ki so portretirali dedka in babico, slikali rojstno hišo ali vas Fojano. Kraljeva je tudi mene portretirala. Družili so se, veliko razpravljali, pili in jedli – zelo naglas. Danes vem, da so bili očetovi obiski Brd obredno vračanje v prostore z (njegovo!) dušo – in jaz sem ga vozil ali spremljal. Iz teh krajev izvira njegova glasba, čeprav ni kazal nobene sentimentalnosti, od tu so zasanjani samospevi, ljubezenske romance, partizanske uporniške pesmi ali pa himnično Vstajenje Primorske, ki se je, upam da za dolgo, naselila v srcih ljudi. Vedno vstanejo, kadar jo izvajajo, kar je resnični človeški dosežek! Oče je doživljal Primorsko kot Gradnik: »Brda, moja domovina / presladka, slajša kakor vina / zoreči grozdi …..”

>Kako razlagate, da 20. obletnico samostojne Slovenije Slovenci v italijanskem zamejstvu praznujejo z razpravami o Jugoslaviji, ki je že 20 let ni?

“Neumno bi bilo to kritizirati zato, ker imamo zdaj svojo državo. Naj razpravljajo o obeh Jugoslavijah. Za Slovence, posebno zamejske , soočene z brutalnostjo fašizma, je bila Jugoslavija tudi varnostna garancija, vendar ne smemo pozabiti »zgodovine«, tega da sta bila na tem ozemlju v zadnjih tisoč dvesto letih samo dva poskusa, oba v 20. stoletju, poskusa, da bi številni slovanski etnosi, ki so skozi stoletja dobivali imena – Srbi, Hrvati, Slovenci, Bošnjaki, Črnogorci in številne manjšine vsaka s svojo tradicijo in ambicijo – živeli v eni državi. Moj brat zgodovinar, dr. Vasko Simoniti, specialist za srednji vek tega dela sveta, je napisal odlično razpravo o historičnih in geopolitičnih konstantah tega prostora, ki je dihal tako, kot so dihale velike sile. Zato so države nastajale, kadar so bile velike sile šibke in umirale, ko so bile močne. Obe Jugoslaviji sta nastali z veliko iskrene politične, kulturne, vojaške in diplomatske energije, vendar sta propadli, saj ju nismo marali. Prva je kapitulirala v nekaj dneh, ker je nihče ni hotel braniti; druga je razpadla, ker smo mislili, da v njej več izgubljamo kot dobivamo. Brez Tita in enopartijske avtoritarnosti Jugoslavija ni bila mogoča, evropeizirati se ni hotela, za jugo-demokracijo pa nismo bili sposobni. Cena desetletij brez demokracije je bila velika, ker smo politično zaostali na nivoju prvošolcev in nismo bili sposobni reševati resničnih problemov. Država je umirala dolgo in okrutno. Danes se je ime Jugoslavija ohranilo samo v zvezi z Makedonijo in še tu predstavlja velik problem. Ni gotovo ali so geopolitične spremembe v tem delu sveta končane, zato današnje razprave o Jugoslaviji ne smejo ignorirati zgodovine.”

>Videti je, da pomena samostojne Slovenije niti vsi politiki ne dojamejo, enako tudi ne članstva v EU.

“Ker je današnji mednarodni red naklonjen obstoju malih držav morajo biti življenjsko zainteresirane za obstoj EU in Nato. Zadnjih petsto let v Evropi države nastajajo in umirajo s spreminjanjem mednarodnega reda. Iskreno mislim, da po 20 letih svoje države, Slovenci, vključno z onimi, ki žive v Italiji, Avstriji, Madžarski, Hrvaški in drugje po svetu, še nismo bili tako varni, kakor smo zdaj. To moramo vsi razumeti.”

>Hočem reči, kako bi spoznali našo svobodo?

“To priložnost svobode imamo prvič v zgodovini. Prvič, vendar smo zelo slabi učenci, saj mojstrimo uporabo demokratičnih form za nedemokratične cilje. Sami bomo morali položiti izpit demokratičnosti in s tem utrditi državnost; dobro je, da imamo zunanji nadzor. Pri nas ni prevladalo spoznanje, da je vzpostavitev moderne ustavne demokracije, pravne države in spoštovanje človekovih pravic sine qua non za prihodnost Slovenije. Ni dovolj, da smo sposobni sklepati mednarodne sporazume in jih tudi spoštovati, ampak moramo v evropski družini držav utrditi prepričanje, da smo smiseln »demokratični« člen v mreži demokratičnih držav, in da bomo to ostali tudi potem, ko mednarodni red ne bo več naklonjen obstoju malih držav. V Sloveniji enako slabo razumemo pomen pravične družbe, zato ustvarjamo slabo družbo. Takšno z negativno selekcijo. Reduciramo nacionalni potencial, zaradi česar ljudje postajajo odveč. Nezaposlenost je samo najbolj vidni izraz odvečnosti. Nepravična družba povzroči tudi to, da imaš na voljo premalo ljudi, ki so sposobni premisliti težke naloge in izpeljati rešitve, o čemer sem se kot diplomat prepričal pri pogajanjih o vprašanjih meje, vatikanskega sporazuma, celotnega korpusa manjšinske problematike, sukcesije itd. Dobro reševanje vsega tega zahteva veliko diplomatsko kulturo – torej kombinacijo znanj iz zgodovine, mednarodnega in notranjega prava, diplomatskih tehnik, terminologije, jezikov itd.”

>Politiki nenehno poudarjajo rast, kar o njih veliko pove, kajne?

“Kadar razvoj gradiš samo na stalni rasti pomeni, da vse reduciraš na kvantiteto, na »še več, še ceneje, še boljše« toda z vse manj ljudmi. To je circulus vitiosus,začarani krog Zahoda, katerega rezultat je odvečnost ljudi. Slovenci moramo izhod iskati z lastno pametjo, ker se pravičnosti ne da uvoziti, zato smo kot nacija na civilizacijski preizkušnji. Prvič v svoji dolgi preteklosti in kratki zgodovini bomo morali dokazati, da smo sposobni organizirati življenje v svobodi. EU je v pomoč, vendar »test svobode« polagamo sami. Država je velika stvar, ampak svoboda je še večja! Pravičnejša družba ni utopija. Lahko jo konkretno vidimo, okušamo in otipamo v nekaterih državah, posebno skandinavskih. Če se nočemo zgledovati po »kraljevinah«, ki so dosegle verjetno najvišjo raven dobrih družb v Evropi – mislim na Nizozemsko, Dansko, Švedsko in Britanijo, bi se lahko, ker smo Slovenci bolj preprosti, veliko naučili od Norvežanov in Fincev. Očitno nam je Avstrija preblizu in civilizacijsko previsoko , da bi nam bila vzor, čeprav je ustvarila zelo harmonično družbo in uspela dobro prebroditi krizo.”

>Morda Avstrije ne gledamo objektivno zaradi zamer, ki jih povzročajo Slovencem?

“Nova Evropa ponuja možnosti za boljše politične rešitve, vendar so odvisne tudi od naše najbolj notranje potrebe. Dva milijona nas je in lahko bi imeli več od tega, da so meje prehodne. Z malo večjo ambicioznostjo, ki pa zahteva znanje; z več inventivnosti in srčnosti, bi nas lahko bilo vsaj kakšnih 200.000 več. Država ima priložnost, da oblikuje politike, ki bodo nas in zamejce prepričali, da smo del iste nacionalne usode in iste evropske prihodnosti. Z zamejskimi Slovenci bi okrepili naš nacionalni potencial, ker so avtomatični bilingvisti, mladi so dobro izobraženi in znajo še tretji svetovni jezik, poleg tega imajo oni iz Avstrije in Italije daljšo in močnejšo demokratično izkušnjo kot mi. Za Evropo so bile v zadnjem stoletju manjšine nekakšna peta kolona. Slovenske manjšine tudi niso več »antemurale Slovenitatis« - zamejci niso več predzid slovenstva, ampak lahko postanejo del nacionalnega, torej intelektualnega, duhovnega, gospodarskega, potenciala nacije. Mislim, da bo ambicioznost naših manjšin večja, če bo ambicioznost naše države večja, nikakor ne obratno. Matične države niso več »klasične sile zaščitnice«, ki izrekajo samo potencialne grožnje, ampak so skrbnik za manjšinsko dobrobit, za kar imajo na razpolago celo paleto mednarodnih instrumentov od bilateralnih in multilateralnih, jasno tudi do čisto konkretne finančne pomoči. Manjšine pa imajo nadnacionalne evropske forume: evropski parlament, sodišče, konvencije. Zahodna svoboda zahteva vsestransko opremljenost – izobrazbo, omiko, inventivnost, znanje – pa tudi odločnost, ki je najmanjši problem, če le veš, kaj hočeš.”

>Zaradi česa je Slovenec Slovenec?

“Per negationem bi rekel: če nisi Hrvat, Italijan, Furlan, Avstrijec ali Madžar si Slovenec. Čeprav smo danes vsi – na srečo – Evropejci. Iz šolskih klopi poznamo Sofoklejevo zgodbo o Ojdipu, ki je za vsako ceno hotel vedeti od kod je, zato da bi izvedel, kdo je. Mi vsi vemo, da nas etnos najgloblje zaznamuje in ta je nabit z etiko; torej zgodovinsko, kulturno, religiozno predstavo o sebi, ki se je oblikovala v stoletjih. Dve svetovni vojni v Evropi sta bili v bistvu državljanjski vojni, ki sta pokazali, da je bila ta evropska etika predvsem zelo slaba. Danes je zato skupni spomin bistven, Slovencev, Italijanov, Avstrijcev, Madžarov , ker je identiteta vseh nas razpeta v preteklost, sedanjost in prihodnost. Če se bomo sporazumeli o preteklosti pomeni, da imamo danes iste vrednote in zato upanje na dobro prihodnost. Prav zato je Evropska unija tako zapletena iznajdba in vsaj zame najbolj pomemben dosežek zahodne civilizacije, ker lahko vsak ostane kar je, pa se nam zato ni treba ubijati med seboj. Segamo tudi v Afriko in Azijo od koder nezadržno prihajajo imigranti, ker jim je tukaj na cesti boljše kot pa jim je pri njih doma. Evropa jim mora pomagati, saj s tem samo malo vrača, kar je stoletja od tam odnašala.”

>Ali vseeno lahko poveste, kaj je značilno za Slovence?

“Najbolj značilna je tradicija slabega medsebojnega ravnanja. Mislim, da bi lege artis napisana intelektualna zgodovina Slovencev pokazala, da je razlog za naše intelektualno in politično zamudništvo prej slabo medsebojno ravnanje kot pa slabo ravnanje tujcev z nami. Tudi drugi Evropejci – zahodni in vzhodni – imajo upravičeno zelo slabo mnenje o sebi, vendar ne spreglejmo, da je to tudi dober razlog, da se še slabše misli o drugih. Nemški kolega mi je v navalu samokritike, potem ko se je vrnil s sprejema za nacionalni dan, rekel: »Podpišem, da smo Nemci največja goveda.« Variante, ki sem jih slišal so še: Madžari najrajši pojemo in uničujemo priložnosti! Švedi smo sramotne reve in pezdeti! Za nas, Ruse, je demokracija neumnost! Ves svet je proti nam, Srbom! Ko gre za nacionalizem, je nacionalni ponos, samo navidezno nasprotje takšne samokritike: nacionalni ponos Angležev so Škoti in Irci čutili v njihovem nasilju, nemški je bil vedno grožnja Poljakom, nacionalni ponos Srbov je bil obračun s Kosovarji in plan za krvavo razpadanje Jugoslavije itd.”

>Veliko razmišljate o slovenskem logocidu, nasilnem ustavljanju intelektualnega razvoja med protireformacijo?

“Res je, ker smo v tem Slovenci žalostna evropska izjema! Med 1550 in 1600 so slovenski protestanti napisali kakšnih petdeset slovenskih knjig in jih natisnili v nekaj tisoč izvodih. Katoliki so takoj, ko so lahko, uničili vse –razkopali celo grobove in trupla protestantov zmetali v Ljubljanico, razstrelili so njihove cerkve, tiste, ki so jih lahko, »usmilili« pa so se Dalmatinove Biblije. Med leti 1600 in 1740 so katoliki natisnili menda le štiri knjige, od tega tri nabožne. Absurdnost argumenta, da niso sežigali slovenskih knjig ampak heretične, postane očitna, če rečemo, da inkvizicija ni sežigala ljudi ampak heretike ali pa da komunisti niso ubijali ljudi ampak revizioniste. Vsem je skupno, da so uničevali drugačne. Kot diplomat sem o podobni izkušnji logocida spraševal Slovake, Hrvate, pa tudi Norvežane, Latvijce, Estonce, Litovce in Fince, toda takega napada na intelekt ni utrpel noben mali narod. Ker v zahodni izkušnji šele zapisani jezik šteje za miselno orodje, hkrati za prvi korak od ljudstva k narodu, ali obrata kulture v civilizacijo, moramo nasilje katoliške cerkve nad komaj rojenim slovenskim jezikom povezovati z nacionalnim, intelektualnim in duhovnim zamudništvom Slovencev. Zato smo skoraj 150 let kasneje začeli oblikovati svojo inteligenco in omiko na vseh področjih od kmetijstva do literature, od prava do glasbe, od gospodarstva do filozofije. Zato smo bili tudi zamudniki pri recepciji idej svobode – francoske revolucije ali pomladi narodov - nujnih za oblikovanje narodnega in nacionalnega. Če bi Napoleon še kakšno leto ali dve več okupiral Slovence, bi imeli tedaj tudi svojo univerzo s petimi fakultetami; žal smo morali čakati nanjo več kot sto let. Francozi so naši edini okupatorji za katere nam je žal, da niso ostali kakšno leto več, kar sem kot diplomatski svetovalec predsednika celo napisal v neprebrano državno zdravico.”

>Po vaše smo to usodo vlekli še naprej?

“Teološka spodbuda kulturi slabega medsebojnega ravnanja je Mahničeva delitev duhov v 20. stoletju. V praksi se je kasneje razživela, takoj ko se je lahko in sicer v bratomorni vojni med drugo svetovno vojno in po njej. Zadnjih deset let dokumentirano razkrivamo, kako so komunisti poražene nasprotnike »zagrebli, zmetali, se jih znebili« v več kot 600 moriščih po vsej Sloveniji. Slovenci imamo največ umorjenih po drugi svetovni vojni na kvadratni meter.”

>Slabo je potrebno obsoditi kot nekaj zavrženega, če ne, se ponavlja v še hujši obliki, česar mnogi Slovenci nočejo ali ne morejo doumeti.

“Tudi zaradi tega omenjam ta dva ekstremna primera katoliškega logocida in komunističnega genocida - med katerima so sicer stoletja, vendar sta rezultat popolnoma enake fundamentalistične forme mentis – slabi miselni vzorci se ponavljajo kot stopnjevanje slabega. Zato so vprašanja identitete – največ njene vsebine izvira iz preteklosti – nabita z etiko. To kar smo oziroma zakaj sem tak kot sem, vrednotimo kot dobro ali slabo. Kar se slabega ponavlja, postane samo še slabše; ker je tudi razvoj ad nihilum razvoj, in sicer v slabo. Pri vprašanju identitete gre za to, kaj moramo spremeniti, ne samo kaj naj ohranimo. Spremeniti moramo tradicijo slabega ravnanja drugega z drugim, kar je kulturno vprašanje par excellence.”

>Demokracija pa je okvir, ki omogoča boljše ravnanje.

“Za zdaj je demokracija predvsem razkrila našo resnično identiteto. Pokazala je naš značaj in delujoče vrednote, nad čemer se moramo zamisliti. Šibka demokracija pomeni šibko demokratično državo, ki ni sposobna ščititi državljanov. Mi smo blizu virtualni demokraciji, ker institucije demokratične države služijo videzu ne pa vsebini. V Sloveniji imamo vse institucije demokratične države, nimamo pa demokratične družbe. Po 20 letih samostojnosti delamo civilizacijski test ali bomo ustvarili avtokratično državo ali pa demokratično družbo.”

>Svojo najnovejšo knjigo esejev Historia magistra mortis (Zgodovina je učiteljica smrti) ste zelo dolgo pisali. Ste vse od službovanja v Kairu do novega tisočletja razmišljali o zlu monoteizmov in monizmov?

“Eseji so nastajali v zadnjih desetih letih, o temah pa sem premišljeval precej dalj. Diplomatsko delo na multilateralni diplomaciji je učinkovita šola o srečevanju, konfliktih in vojnah med civilizacijami. Nekdanje gibanje neuvrščenih se problemov ni upalo niti lotiti, »reševali« so jih s produkcijo deklaracij in pospešili irelevantnost gibanja. Vendar gre za 2/3 človeštva! Moja služba v Kairu je bila samo zgoščena priložnost od blizu opazovati, kaj pomeni nerešljivost Bližnjevzhodnega problema, kjer so tri monoteistične religije imele vlogo zaščitnika nacionalne in religiozne identitete in so zato vedno spodbujale konflikt; Judje, kristjani in muslimani se med seboj danes sovražijo enako kot so se vso zgodovino, čeprav imajo istega prednika Abrahama.”

>Ali nerešljivost balkanskih problemov izraža pregovor: Tako bo in mirna Bosna?

“V zgodovini mednarodnih odnosov sta balkanizacija in libanonizacija sinonima za smrtonosno nerešljivost. Oba primera sta omenjena v vseh učbenikih mednarodnih in diplomatskih ved. Proces nerešljivosti se je po smrti Tita kazal v tragičnih jugo-vojnah. Komunistični režim problemov ni reševal, ampak jih je krotil s stalno pripravljenostjo uporabiti silo. Evropa ni bila pripravljena intervenirati. Angleški kolegi so mi rekli, da bodo počakali, dokler se ne bomo utrudili ubijati se med seboj in šele potem se bodo vmešali. Kako dobro, da se je Clinton odločil drugače in je Bosno bombardiral tri dni, Miloševića pa 77 dni in končal vojne. Monoteizmi so imeli tudi v Jugoslaviji razdiralno vlogo: vsak se je postavil na stran svojega naroda, blagoslavljal orožje in trdil, da je bog na njihovi strani. Kler nima mirovnega potenciala. Evropa ima danes srečo, ker je sekularna in demokratična. Na globalni ravni so ti problemi še težji. Vemo, da ni miru med narodi, če ni miru med religijami, vemo pa tudi, da ne moremo za svet uporabiti evropskega recepta: to je ločitev cerkve od države in religije od politike. V islamu – za enkrat ! - ni mogoče religije izločiti iz politike in zato so vrenja na Bližnjem vzhodu novost, ker zahtevajo demokratizacijo in boljše življenje. Na Bližnjem vzhodu in na Balkanu bo potrebna diplomatska inventivnost, kako naj visoki kler treh monoteizmov, vsaj malo prispeva k miru. Evropska unija je izjemna priložnost za rešitev nerešljivega problema kot je Balkan, vendar se lahko uniji priključi, kdor je sposoben reševati probleme, ne pa da jih ustvarja.”

>Evropa stavi na individuum, mi smo pa predvsem kolektivni.

“Celotna zgradba zahodne svobode – ki je največja iznajdba te civilizacije – stoji na svobodnem posamezniku, individualcu. To pomeni, da mora posameznik imeti nekatere pravice, ki mu jih ne more vzeti ne partija, ne mafija, ne cerkev, če hoče delovati kot privatna ali politična oseba. To so temelji, sledi še cela vrsta socialnih in političnih pravic. Posameznik je najpomembnejši zato, ker iz njega izhaja celotna ustvarjalnost. V eni glavi se rodijo ideje, ki se potem skupno uresničujejo. Posameznik mora biti zato svoboden, ker šele v svobodi in samo v svobodi lahko pričakujemo, da bodo njegove ideje v prid svobodi in koristne za vse. Pa tudi zato, ker lahko šele v svobodi nedemokratične ideje in prakse preprečujemo brez ekscesnega nasilja, torej s pravno državo. Vse te neodtujljive pravice mora posamezniku zagotavljati država tako kot je zapisano v ustavi.”

>Je ustava še vedno zdravje države?

“Ustava tudi danes pomeni isto kot v Aristotelovih časih. Je najvišja obljuba države, torej vseh oblik oblasti, svojim državljanom. Bistvo zahodne svobode je, da mora država, torej vsakokratna konkretna oblast, najprej izpolniti svojo obljubo iz ustave in šele potem sme zahtevati ali pričakovati lojalnost svojih državljanov in njihovo odrekanje. Vojaki še danes v prisegi privolijo žrtvovati svoje življenje domovini. Domovina si mora zaslužiti, da nekdo da življenje zanjo, kakor si mora demokracija zaslužiti lojalnost državljanov s tem da oblast izpolnjuje obljube, ki jim jih je dala v ustavi. Če se to ne zgodi ima človek dolžnost, da se upre. Mi smo precej blizu temu. Ljudje vidijo, da se družba strukturira na prostaški način, saj ima smešna polizobražena politična oligarhija skoraj ves denar v svojih rokah, srednjemu razredu, v katerem se razvijajo principi omikanosti pa ne dajo dihati. Politika se lahko rodi samo tam, kjer se na mizo postavijo različna mnenja, zaradi katerih ne boš izključen, onemogočen ali celo zaprt in ubit. Poudarjam, da ima človek pravice samo, če jih razume kot odgovornosti. Pravice, torej dolžnosti, bo izgubil, če jih ne bo uporabljal: če ne bo volil in se pustil izvoliti, če se ne bo zbiral, protestiral, če ne bo objavljal, kritiziral; skratka ta svoboda je naporna kot hudič, vendar je genialna iznajdba, ki zahteva individualni angažma, prizadevanje, solidarnost – skratka političnost. Prvič po letu 1989 se je svet spremenil, ne da bi se bilo treba ubijati. Samo nesrečna Jugoslavija se temu ni ognila.”

>Razmišljate o tem, da vaša knjiga potrebuje nadaljevanje?

“Zavedam se hiperprodukcije vsega, tudi knjig, in človek mora imeti res dober razlog za novo. Vse kar napišem zadeva samo eno in sicer človeka. V svoji knjigi Historia magistra mortis se ukvarjam s tistim, česar me je najbolj strah, z neizmerno inventivnostjo in nadarjenostjo človeka da drugemu prizadene zlo. Evropska in slovenska zgodovina – posebno v 20. stoletju - sta učiteljici smrti in ne življenja. Prispevek religij in ideologij je bil k temu teatru smrti odločilen in še vedno je.”

> V knjigi trdite, da je optimizem etična drža. Ali je zato mnogo težji od pesimizma?

“V zvezi s slovensko identiteto, evropsko in Zahodno, bi morali najti odgovor na vprašanje: V kaj verjamemo? Ko veš, v kaj verjameš, to tudi zmoreš in prav v tem je problem vrednot in praks. Zahodna civilizacija ima idejo, to je svoboda, in prakso, to je demokracija. Ima pa tudi svojo geografijo: Evropa, Severna Amerika in Kanada itd. Ima pa tudi prihodnost, zaradi česar ni več prostora za občutek, da smo verjetno najuspešnejša civilizacija, ki je trenutno še na vrhu piramide moči, in s takšno organizacijo življenja, ki se zaveda problemov, ki jih ustvarja. Skratka Evropa bo morala razloge za optimizem prigarati v sami sebi, da bo lahko izbojevala novo svetovno ureditev.”

>Ali Evropa Slovane res širokosrčno vabi, čeprav Zahodu skozi zgodovino nismo vzbujali pravega interesa?

“Slovanski svet je bil med leti 1945 in1990 bolj grožnja kot pa možen partner Zahodu. Janez Pavel II. je želel, da bi Evropa zadihala z obema kriloma pljuč. Zadnjič sem med prazniki gledal televizijo dva dni in videl, da Mojzes, Kristus in Marija skoraj vedno govorijo angleško, Julij Cezar, Tukidid in Periklej tudi, Lorenzo Medičejski, Machiavelli in Erazem Rotterdamski tudi govorijo angleško, enako junaki Dostojevskega in Tolstoja. Richard Burton je rekel po srbsko Živel Tito. Natašin ples, naslov je vzet iz Tolstojeve vojne in miru, napiše Orlando Figes, Anglež. Vsa ta mogočna zgodovina se je začela interpretirati skozi angleški jezik in ni treba misliti, da na slab način. Slovenski jezik se je v obdobju nove lingue france okrepil in potrdil saj smo kot država prevedli zelo veliko knjižno omaro pravnih besedil in jih vgradili v svoj sistem. S soprogo Dragoljubo Benčina, danes državno sekretarko v zunanjem ministrstvu, sva že davno prevedla v slovenščino temeljne diplomatske konvencije. Sem urednik zbirke temeljnih del prevodov francoskih, nemških, angleških, italijanskih avtorjev iz diplomacije, geopolitike, geostrategije, mednarodnega prava, vojne zgodovine, zgodovine države itd. Skratka lastna država in vstop v Evropo zelo koristita razvoju slovenskega jezika; ta dobro prestaja preizkus soočanja z drugimi jeziki Evrope in sveta, saj to kar hočemo reči v tujem jeziku, naprej premislimo v svojem.”

>Zdaj se je ustoličil »znanstveni« antihumanizem. Kako naj bi ljudje dojeli, da je uspeh v harmoničnosti?

“Če mislite, da je znanost tista, ki je ušla človeku iz rok in je zato antihumanistična, ker proizvaja jedrske bombe, človeške klone ali ciklon B je to zelo napačno razmišljanje. Človeška pamet – sposobnost umeti in delovati – ne deluje tako, da bi človek naredil velik prodor na področju znanosti, druge njegove dejavnosti, humanistika z etiko, moralo, vrednotami pa bi capljale nekje zadaj. Obratno je res! Zahodni človek je ustvaril jedrsko bombo zato, ker meni, da je upravičen ubiti naenkrat sto tisoč ljudi, tako kot ima Bog pravico uničiti vse iz Sodome in Gomore. Človek piše religiozne ali ideološke traktate o uporabi nasilja zato, da jih lahko potem uporabi v resničnem življenju, bodisi, da skuri človeka na grmadi, ga umori in zažge v krematoriju tržaške Rižarne ali pa ga vrže v kraške fojbe. Kadar ne razumemo, da gre pri tej vrsti uničevanja človeka za vedno isto idejo, ki ima sicer različna imena – klerikalizem, nacizem, fašizem, komunizem – potem škodimo sami sebi. Po izkušnji 20. stoletja ne bi smeli imeti težav z razpoznavanjem idej, torej vseh -izmov, ki vedno vodijo v nasilje. Trditi, da so ljudje slabi, ideje pa dobre, je odlično izhodišče za antihumanizem z znanstveno, religiozno ali ideološko podlago.”

>Kako razmišljate o preobrazbi Slovenije od vrha do tal?

“Če bomo imeli srečo in bomo vztrajali skupaj z Evropo v demokraciji še nekaj desetletij, potem imamo možnost za civilizirano »preobrazbo od vrha do tal«. Koncepti menjanja slovenskega narodnega značaja z religioznim ali ideološkim predznakom so pokazali svojo strašno uničevalnost. Nekaj šans imamo, če bomo zmogli urediti družbo na pluralnih konceptih grško-rimske tradicije, torej če bomo znali živeti republiko, demokracijo, libertarnost – to je sodobna Evropa in perspektiva Zahoda. Morda še koga izven.”

>O katerih knjigah se pogovarjate diplomati vsega sveta?

“Maja sem bil v Budimpešti in sem s svojim starim znancem, danes državnim sekretarjem, govoril o knjigah Bele Hamvasa, esejih Patmos in Filozofija vina. Hamvaš je eden tistih velikih srednjeevropskih intelektualcev, ki jih je socializem maltretiral kot vse prave intelektualce. Bil je tako navdušen nad mojim poznavanjem Hamvaša, da mi je obljubil denar za prevod ene od knjig Istvana Biba; prav tako prodornega misleca in filozofa prava, ki se leta 1956, ob sovjetski intervenciji, ni hotel umakniti, temveč je kot zadnji minister, pisal znamenito deklaracijo »Svoboda in resnica.« Tu bi rad opozoril na neko paradigmo! Dejstvo, da danes Madžari - in jaz z njimi - Hamvaša in Biba visoko cenijo in njune maltretatorje globoko zaničujejo, prihodnjih nedemokratov, ne bo odvrnilo od tega, da bodo spet preganjali izjemne intelektualce. Svoboda je res največja in najtežja in zato tako netipična stvar! V času sprememb mednarodne ureditve, so diplomati precej govorili o Fukuyami, Koncu zgodovine ter o Huntingtonovem Spopadu civilizacij ; in to ne mimogrede, ampak v historičnem kontekstu Heglove in Kojevove (Aleksander Kožev) razlage konca evropske zgodovine. Tu gre za mnogo težji problem zahodne ideje napredka, ki deluje proti ostalemu svetu in proti nam zahodnjakom. Prvič gre za pot človeka k večji sreči in blagostanju. Ta pogled na napredek kot enosmerno romanje k dobremu je v bistvu heglovski; on govori o napredovanju svetovnega duha v katerem ne-zahodni svet vidi upravičeno projekcijo zmagovitega pohoda Zahoda; za ne-zahod je globalizacija osvajalni pohod Zahoda. In drugič, ideja napredka kot opozorilo Zahodu, češ, da bosta ekonomska in družbena stalna rast šli z roko v roki z rastjo politične etike in morale; torej, da bo materialno hodilo skupaj z moralnim. Danes se Zahodu prav to tudi dogaja; vendar ne kot pozitivna ampak kot negativna posledica razvoja, ki se kaže v vedno bolj nesocialni Evropi v kateri ima vedno manj ljudi vedno več bogastva in v kateri se je finančni sektor postal »država v državi«, nekaj kar ni podvrženo demokratični kontroli. Skratka, za razvoj gre tudi takrat gre ta v slabo smer, na primer tako kot v Sloveniji nismo sposobni ustvariti pravične družbe. Za diplomate pa je tudi zato še vedno zelo prepričljiva Kissingerjeva Zgodovina diplomacije. Zaradi projekcije novega svetovnega reda. Dobro izvežbanim diplomatom, ki jih je tako težko vzgojiti kakor dobro vino, kar Primorci vedo, ki smo praviloma uslužbenci tekočih opravil, je jasno kdo ve več od njih.” META KUŠAR

Meta Kušar

Ivana Simoniti