“Japoncem ne pade na pamet, da bi se v nesreči okoristili”
Na Japonskem so včeraj dvignili oceno jedrske nevarnosti v elektrarni Fukušima s četrte na peto stopnjo po mednarodni lestvici jedrskih nesreč. Za primerjavo: nesreča v jedrski elektrarni v Černobilu leta 1986 je bila ocenjena z najvišjo, sedmo stopnjo. Mednarodna javnost se sprašuje, če japonske oblasti še obvladujejo krizo, katere vzrok sta bila močan potres in cunami 11. marca. Najmanj 16.000 ljudi je umrlo oz. je pogrešanih, posledice katastrofe bodo bržkone še veliko hujše.
Jedrska onesnaženost je že dosegla japonsko prestolnico Tokio, kjer živita tudi Slovenca Rok Dovečar in Vladimir Kos. Opisala sta razmere v državi, ki se spopada z največjo krizo po drugi svetovni vojni.
Komu verjeti?
Zaradi jedrskega sevanja so nekatere države, med njimi tudi Francija - ki ima, zanimivo, največ jedrskih elektrarn v Evropi - iz Japonske že evakuirale svoje državljane. Tuji mediji obtožujejo japonske, da ne povedo vse resnice, v obratni smeri pa letijo očitki o pretirani paniki.
“Poročila tujih in japonskih medijev si večkrat nasprotujejo,” priznava grafični oblikovalec Rok Dovečar, ki ima v Tokiu svoje podjetje. “Ljudje ne vedo več, komu bi verjeli. Iz Tokia bežijo v glavnem tujci. Do nesoglasij po mojem mnenju prihaja, ker Japonci stvari ne povedo črno-belo. Vedno iščejo srednjo pot. Previdni so. O evakuaciji tujih državljanov ne poročajo kaj dosti, prav tako je več poročil o posledicah cunamija kot o razmerah v Fukušimi, čeprav spremljajo tudi to. Sledim tudi medijem na internetu,” pravi Dovečar in doda, da s slovensko ambasado ni v stiku.
Z ženo, Japonko, sta bila med potresom v svojem stanovanju v šestem nadstropju stolpnice. Zdaj sta se preselila k ženinim staršem 30 kilometrov stran in bliže tlom. “Preveč je bilo popotresnih sunkov, ni se dalo spati. Potres nam je načel živce. Prvi sunek je trajal 90 sekund, pol ure kasneje mu je sledil drugi. Zemlja se še vedno trese. Stavbe so se zvijale, kot bi bile iz gume. To ni bil film, to smo res doživeli,” je pretresen Dovečar.
Prebivalci Tokia si sami merijo sevanje
Prebivalce Tokia redno obveščajo o stopnji radiacije, ki naj bi bila izredno nizka. “Neki strokovnjak je povedal, da so ljudje veliko bolj izpostavljeni radiaciji, ko potujejo z letalom ali sedijo pred računalnikom. Ljudje v Tokiu kupujejo tudi naprave, s katerimi si sami merijo sevanje. Neodvisni laboratoriji objavljajo podatke na internetu. Videti je, da je vse v običajnih mejah. Ker pa nekateri mediji ustvarjajo paniko, ljudje ne vedo, komu bi verjeli. Resnica je bržkone nekje vmes,” razmišlja Dovečar.
V trgovinah so police s hrano manj založene kot običajno, verjetno bodo poskočile tudi cene hrane, ocenjuje Dovečar, ki v Tokiu živi dve leti, pred tem pa je več let živel v ZDA. “Žena dela v muzeju in ima ta teden prosto, jaz pa delam doma prek računalnika. Internetne povezave dobro delujejo. Pomoč po potresu je takoj stekla. Gradijo že nove ceste za dovoz hrane do zavetišč. Reševanje je dobro organizirano. Res pa je, da so Japonci bolje pripravljeni na potrese kot na jedrske nesreče, čeprav imajo več kot 50 jedrskih elektrarn, in to na potresnem območju,” pravi Dovečar. O tem, da bi zapustil Tokio, za zdaj ne razmišlja. V primeru povečane radiacije pa bi z ženo s hitrim vlakom, ki vozi kot običajno, odpotovala v Osako.
Slovenec čuti solidarnost z japonskim narodom in občuduje njegov značaj. “Spomnim se, kako je bilo v ZDA po orkanu Katrina. Ljudje so se pobijali, kradli. Tu nikomur ne pride na misel, da bi se v nesreči okoristil. Tako kot po drugi svetovni vojni se bodo Japonci tudi tokrat pobrali,” verjame Dovečar.
Psihološke posledice
Slovenski pesnik, duhovnik in misijonar Vladimir Kos, ki bo kmalu praznoval 87. rojstni dan, v japonski prestolnici živi od leta 1956. V petek, 11. marca, ob 14 uri in 46 minut, je bil doma. Potres je prišel iznenada. “Najbolj divje je, ko se pregibajo tla,” je opisal dramatične trenutke. Potem so se začele rušiti stene. “Ne veš, kam bi šel. Najbolj varno naj bi bilo na pragu. A to ti uspe le, če imaš dovolj mirne živce.”
Desetmetrski popotresni val cunami, ki je zalil japonsko obalo, Tokia ni prizadel. Ljudje pa so bili v naslednjih urah kljub temu prestrašeni. “Po glavnem sunku se tla niso umirila. Hkrati pa ti sunki, ki jih doživiš, ostanejo v podzavesti. Še ure kasneje se ti zdi, kot da bi hodil po gibajoči se zemlji. To so psihološke posledice,” opisuje petkovo popoldne Kos.
Kot duhovnika ga povprašamo o človekovi notranjosti v takih težkih trenutkih. Pravi, da opaža velike razlike med večino Japoncev in japonskimi katoličani. Slednji se zatečejo k molitvi in “vse prepustijo božji previdnosti”. Prvi pa se opirajo na japonsko ljudstvo, narod: “Upajo, da jih bo skupnost rešila. To sem večkrat slišal od ljudi.”
Ali Japonci kaj povezujejo sedanjo jedrsko nesrečo z dvema atomskima bombama, ki sta eksplodirali avgusta 1945? “To ni povezano. Slišal sem tudi starejšega Japonca, ki je doživel atomsko eksplozijo ob koncu druge svetovne vojne, a ni povezoval obeh nuklearnih katastrof.” Japonci tudi ne razmišljajo, da bi bilo treba jedrske elektrarne ukiniti: “Tega tukaj nisem še slišal. Vse jedrske elektrarne delujejo brez problemov, samo ena ima težave. Japonci se zavedajo, da je atomska električna energija najcenejša. Vedno razmišljajo, kako narediti kaj ceneje.”
Pater Kos na vprašanje, ali mu v teh dneh kaj telefonirajo iz Slovenije, odgovarja: “Precej me kličejo in sprašujejo, če sem še živ. Jasno, da sem.” Sicer pa je sedaj v Tokiu “vse bolj ali manj v redu, le vlaki potujejo počasneje, ker morajo varčevati z elektriko.”
ALJA TASI, TINO MAMIĆ
