Je čas za nove institucije - Ali je le čas za nove ljudi?

Slovenija je ne dolgo tega doživela takšno obdobje. Težnja po ustanovitvi lastne države je pred dvajsetimi leti nazadnje obveljala za legitimno. Najprej znotraj nacionalne skupnosti in nazadnje še v mednarodnem prostoru, kjer so se slovenski volji po novem pridružile podobne želje v drugih porajajočih se evropskih državah. Zahteva po ohranjanju tedanjega reda in obramba legalnosti sta torej, po logiki stvari, ostali na nedomoljubni strani časa in sveta. Nekaterih tedanjih nosilcev oblasti in predstavnikov institucij se zato še danes oprijema oznaka nemoralnosti. Zakaj se pretekle misli in besede prešteva le sodnikom in tožilcem, denimo Zvonku Fišerju in Branku Masleši, ne pa tudi politikom, je že druga zgodba.

Ker smo Slovenci pred zelo kratkim časom doživeli popoln zlom institucij, nam je morda ta možnost ostala v kolektivni zavesti. In smo k apriornemu spoštovanju nedotakljivosti ustanov nekoliko manj nagnjeni kot prebivalci držav, v katerih je temeljni red ostal nedotaknjen vsaj šestdeset let ali več. Vznesena čustva so konec koncev nazadnje v nas vzbudili uporniki, ljudje, ki so se posmehovali sistemu in njegovim preživelim zahtevam, ki so grmeli proti okostenelosti in krivičnosti režima.

Morda se zaradi tega tako ležerno pogovarjamo o storilnosti sodnikov, ustavnemu sodišču pripisujemo prekoračitev pristojnosti, računskemu sodišču pa politični linč. Toleriramo neargumentirane parlamentarne razprave o grehih policije, miniramo protikorupcijsko komisijo in sabotiramo lastnega predsednika države. Če naštejemo le nekatere neokusne igrice iz tega in prejšnjega vladnega mandata.

Pobalinske navade niso nujno slabe: lahko bi nam dale svojstveno odprtost, prožnost, odzivnost. Še posebej zdaj, ko, ne glede na našo lastno zgodovinsko izkušnjo in aktualno politično stisko, v globaliziranem svetu klije zamisel o novi paradigmi, bi lahko vajenost na spremembe in spreminjanja vzgojili v primerjalno prednost. A to nam ne uspeva najbolje. Ob stopnjujoči se krizi vladanja in odločanja pri nas prej kot prilagodljivost pride na misel beseda tavanje. To pa zato, ker naraščajoče nezaupanje v vse in vsakogar ni, tako kot pred dvajsetimi leti, posledica tega, da državljani z načinom razmišljanja in življenja prehitevajo in presegajo veljavni pravni red. Ampak tega, da si nekateri politiki, rojeni iz, sicer plemenitega, uporništva, v dveh desetletjih niso uspeli izmisliti nič pametnega, kar bi prepričalo množice. In nadaljujejo boj, tudi ko sovražnika ni več.

Seveda imajo vsaka institucija svoje pomanjkljivosti, vsak zakon svoje luknje in vsaka ureditev svoje nedorečenosti. Ampak v resnici v Sloveniji 21. stoletja niso problem institucije, njihova nezadostnost ali nepotrebnost. Problem je zavestno in neodgovorno vzpodbujanje kolektivne histerije, ki nazadnje pripelje do sklepa, da je v državi vse narobe. Ko je vse narobe, imajo vsi prav. In vsak si po lastni podobi lahko skroji ne samo svojih sodb, ampak tudi svoje sodnike.

Slovenija ni na pragu revolucije niti na pragu vojne. Ampak je, oziroma bi vsaj morala biti, v fazi prehoda v zrelo in stabilno družbo. Ki najosnovnejši ideal demokracije, svobode in enakosti pred zakonom za vse državljane, išče s spretnim izmenjavanjem med obema silama, torej neizprosnim vztrajanjem pri najsvetejših načelih na eni in sprotnimi popravki smeri na drugi strani.

Tega slaloma se bomo morali še naučiti. Kajti če bomo tekmovali le v rušenju avtoritet in vrednot, bodo izpraznjeni prostor vsakič znova zasedli interesi posameznikov in skupin, ki prav nič ne tavajo med paradigmami, ampak imajo svoje cilje jasno pred očmi. Konkretne in mesene cilje. Za te se gotovo nismo borili.

VESNA HUMAR