Je res utopično pričakovati kakovosten tv-program brez tv-oglasov?
V tem trenutku vemo že vse. Da je zakon padel. Da ga je zavrnilo čez 70 odstotkov udeležencev referenduma. Vemo tudi, da so mnogi besno glasovali predvsem proti trenutni vladi in da jih zakon najbrž prav nič ne briga. Tako kot zakon ne gane vseh, ki so ostali doma - teh je več kot 85 odstotkov -, saj so med drugim prepričani, da je za tovrstno odločanje v naši državi plačanih vsaj 90 ljudi v parlamentu. A kaj si z vsem tem védenjem pomagamo? Prav nič. Lahko pa bi bilo drugače. Če bi le premogli ščepec, kaj ščepec, drobec poguma.
Zato naj na tem mestu citiram časopisnega televizijskega komentatorja in “odjemalca energije”, ki je pred dnevi zapisal svojo radikalno tezo. Ta se namreč že leta medi pri marsikaterem opazovalcu vsesplošnega družbenega razkroja, ki se zrcali tudi v javnem televizijskem servisu, a šele če jo ubesedimo, dobi svoj smisel.
Je predlog, ki v prihodnosti vidi javno televizijo brez oglasov in brez televizijske naročnine, res tako heretičen? Seveda je, če ne želimo ničesar spremeniti, a kdor meni, da mora nacionalna televizija služiti predvsem izobraževanju in širjenju obzorja gledalcev, ne pa njihovemu poneumljanju, če že ne premišljenemu uničevanju možganskih celic, razume, da je kakršnakoli zahteva po trženju javnega televizijskega programa in tekmovanja s komercialnimi televizijami popolna neumnost.
Seveda so nas in nas še prepričujejo, da je to nemogoče. A nemogoče je predvsem vzdrževanje takega kolosa, na katerem še zaposleni za nekatere svoje bližnje kolege ne vedo povedati, kaj natančno počno, če sploh kaj. Izgovor, da z RTV naročnino vzdržujemo avtonomen način financiranja, ki naj bi bil manj obremenjen s poskusi vplivanja države, je za lase privlečen. Politika ima za vplivanje žal druge kanale, ki se jim reče uredniki in novinarji. Vse ostalo je larifari. In seveda je najlažje reči, da je ustanovitev stalne proračunska postavke za RTV utopija. Kot je utopija pričakovati, da bomo na nacionalni televiziji gledali program, ki ga ne bodo prestreljevali oglasi za nepogrešljivo kramo, s katero si ljudje polnijo domove in duha.
Ob tem pa ne smemo pozabiti, da na nacionalni televiziji ni vse porazno. Tu lahko damo prav novemu direktorju, ki je na nedavni okrogli mizi v Portorožu dejal, da so očitki glasnejši od pohval, zato hitro dobimo občutek, da je vse narobe. Pa ni. Pravzaprav so marsikatere oddaje, ki seveda od tedna do tedna v izvirnosti lahko tudi zanihajo, dokumentarci ali filmi pravzaprav dobri. Knjiga mene briga, Male sive celice, Studio City, Hri-bar, Polnočni klub, Tranzistor, Globus, Muzika je to, Posebna ponudba, Na lepše, Osmi dan, Pomagajmo si!, Živ žav, Turbulenca, Pisave, Intervju, Tednik ... In nenazadnje nas je pred nekaj dnevi ganil tudi film Črni bratje, posnet po Bevkovi povesti. Saj je tega, kar je v svojem bistvu dobro (če izpustimo še vedno pogosto neprivlačno in odbijajočo scenografijo), pravzaprav veliko. Ljudje pa da želijo kruha in iger, nadaljevank, sprostitve, nepoglobljenih čenč in podobnega? Pa saj za to obstajajo komercialne televizije! Kdo pa trdi, da je tako imenovani rejting gledanost nekaj, s čimer bi se morala obremenjevati nacionalna televizija?!
In spet smo pri začetku zamisli - program brez oglasov in brez naročnine. Toda ali obstajajo proračunska sredstva, ki bi jih v bodoče namenili nacionalni televiziji? Obstajajo. Kje? Poglejmo: ali potrebujemo tretji televizijski program? Ne! Torej imamo tu strošek manj. Ali potrebujemo tako mastodontsko zastavljeno nacionalno televizijo - najbrž ne.
Kaj pa obljubljena obdavčitev luksuza? Zakaj ta ni mogoča? Zato, ker nekdo - večina politikov, na katere očitno pritiskajo tovrstni lobiji - tega ne želi. In zato, ker je lažje vzeti tistim, ki že tako skoraj ničesar nimajo. Zakaj je označen za naivneža, kdor pomisli, da bi se preprosto odpovedali našim oboroževalskim in ostalim vojaškim ambicijam? Ali se iz Nata ne da izstopiti? Res potrebujemo obrambo? Pred kom? Pred Severno Korejo, Rusijo? Seveda ne moremo izstopiti. Ker ne želimo. Pa bi nas v takem primeru frcnili iz EU? Ne bi! Bi nas napadli? Ne bi!
Seveda ni vse tako preprosto. Potrebno je predvsem precej poguma, ki pa ga že dolgo ne premoremo zbrati. Medtem ko nam prodajajo ameriški model države, kjer so socialne razlike vse večje, revni vse revnejši, bogati pa vse bogatejši, in nas posiljujejo, kako univerzalni dohodek podpira lenobo, strmimo v zaslone in se smejemo Erjavčevim šalam. Naš denar pa se sprijaznjeno steka v državno blagajno tudi za oklepnike, ki jih mi pravzaprav nočemo. A kaj, ko je ob občutku brezizhodnosti, ki je v tem predpražnično potrošniškem času še posebej močan, najlažje vegetirati, gledati klovne in med slabimi politiki izbirati tistega, ki nas vsaj nasmeje.
Medtem pa, kot v svoji pesmi Zig Zig rapa naš rojak N'toko, hrepenimo po varnosti, udobju in zasebnosti. In ko smo že pri N'toku - nocoj bo ob 22.25 nastopil na Valu 202 v oddaji Izštekani, še eni od dobrih na RTV.
“Kritičnost ne pomeni, da se stvari premikajo na boljše ali pa da se dejansko zgodijo spremembe. Dejansko se bolj posvečamo pljuvanju kot temu, da bi bili boljši ljudje. Imam teorijo, da je ljudem to všeč, ker vsak prepozna svojega soseda, nisem pa še srečal človeka, ki bi rekel: A, ta komad pa govori o meni,” pravi N'toko v radijskem oglasu za Izštekane. A kdor ima v tem trenutku občutek, da prebira oglas, naj bo vsaj zadovoljen in pomirjen, da zanj ne plačuje obveznega prispevka.
MAJA PERTIČ GOMBAČ