Jean Giono bi danes zgolj zgroženo in docela poraženo molčal
Cilj moderne države ni podarjati radost, radost svobode, temveč nenehno nadzirati bivanje ljudi. Cilj moderne države ni človek, pač pa država. Ko človek dela zato, da bi zaslužil, ne dela več zase. Kar pomeni, da radost dela ni več bistvena. Ko delaš, delaš za državo. Ne živiš več, ampak živiš za državo. Posameznik je bitje, ki se ga država najbolj boji; država z vsemi sredstvi nadzira množice; in ker je tako, more z ljudmi početi, kar se ji zljubi.
Te besede, ki zvenijo tako zelo današnje in tukajšnje (torej je njihov zven že kar neznosen), so bile zapisane pred dobrimi 72 leti. V poetičnem spisu Lettre aux paysans sur la pauvreté et la paix (Pismo kmetom o revščini in miru) jih je poleti 1938, v času žetve, zapisal francoski pisatelj Jean Giono, Provansalec italijanskih korenin.
Zakaj pismo kmetom? Giono, čevljarjev sin, v skromno odmerjenem prostem času resda piše literaturo (in to kakšno!), vendar se nima za intelektualca: obdeluje vrt in dvoje, troje njiv, pri hiši je nekaj perutnine in nekaj glav drobnice. Giono sicer ni kmetovalec, vendar pa gorjupo usodo kmetstva pozna do obisti. V njegovih očeh je kmet, ki zavrača monokulturo, prepotrebni učitelj življenja in gospodar preživetja: je sam sredi življenja, odvisen zgolj od lastnega uma in marljivosti. Živi v skladu z naravo, zato se mu nikamor ne mudi. In ker se zanaša zgolj na samega sebe, ne veruje v čudeže, ki jih na vsakem koraku oznanjata država in mehanizirana prehrambna industrija.
TOMO VIDIC
Več o francoskem pisatelju preberite v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.