Jezen sem!

Nastop gospe U. Č. v vladni propagandni kampanji za referendum o pokojninski reformi je zanimivo obdelati tudi z druge plati. Zamislite si, kako je potekal sestanek 20 visokih državnih uradnikov in predstavnikov oglaševalske agencije, ki so podprli predlagano kampanjo. Če je na tem sestanku sedel minister Svetlik ali kdorkoli iz njegovega ministrstva, ki je pisal zakon - o čem je razmišljal, ko je videl ta spot? Ali je, preden se je odločil za podporo taki kampanji, pogledal okoli sebe ostalih 19 sodelujočih in si dejal: Ali je možno, da so vsi za in ne vidijo tistega, kar vidim jaz? Ali je kdorkoli od sodelujočih izrekel pomisleke o ustreznosti takšnega komunikacijskega pristopa? Ali pa so vsi bili tiho, ker bi odklonilno mnenje pomenilo, da ne razumejo sofisticiranosti “virusnega trženja” kot nove oblike komuniciranja s potrošniki politike?

Na določeni točki razumem uradnike Urada vlade za komuniciranje. Za sabo imajo že referendum o zakonu o RTV, na katerem se je izkazalo, da je prepričevanje z racionalnimi argumenti že vnaprej zgubljena bitka. Noben argument ni zalegel. Kampanjo so dobili tisti, ki so trdili, da bo zakon prinesel privatizacijo RTV kljub temu, da tega ni bilo v zakonu. Če nam javnomnenjske raziskave kažejo, da 80 odstotkov državljanov podpira spremembe, je logično vprašanje, zakaj nobene od predlaganih sprememb ne podprejo. Ali obratno, kakšne spremembe bi podprli? Tiste, ki jih ne pripravlja vlada? Tiste, ki ne spremenijo ničesar? Tiste, s katerimi bi se nekaj spremenilo, ampak ne moj/vaš osebni položaj?

Če je gospa U.Č. tako razburila javnost, zakaj enakega razburjenja ni deležen tudi plakat nasprotne strani? Poglejte si natančno, kako so prikazani tisti, ki “prihajajo po naše pokojnine”. Poglejte, katere institucije grabežljivo prežijo na naše pravice - od vlade, MMF do Evropske komisije. Če so vsi proti nam in nam samo sindikati dajejo zavetje pred “krajo pokojnin”, ali bo vodstvo sindikatov dalo javno zaobljubo s političnimi posledicami, da imajo prav? Da reforma ni nujna? Ali bodo vsi sindikalni voditelji odstopili, če se izkaže, da niso imeli prav?

Obe kampanji sta izraz popolne blokade države, v kateri smo državljani postali talci, ne da bi vedeli, kaj lahko naredimo, da nas spustijo. Na referendum bom šla. Prebrala sem zakon in racionalno premislila o tem, kaj se lahko zgodi v primeru, če glasujem za ali proti. Šla bom na referendum kljub vsej tej propagandi, in se obnašala kot državljanka. Ne zanima me podpora vladi niti podpora sindikatom. V tej zgodbi so nas oboji pustili na cedilu. Kot smo sami sebe pustili na cedilu zaradi nesposobnosti, da bi videli čez lasten sebični interes.

V tej kolektivni norosti je potrebno dvigniti glas razuma in reči natančno tako, kot je v znanem filmu Mreža Sidneyja Lumeta kričal Howard Beale: Jezen sem! Bealea, dolgoletnega voditelja informativnega programa na eni od ameriških televizijskih mrež, po dvajsetih letih odpustijo. V zadnji oddaji, ki jo še vodi, napove, da bo čez en teden naredil v studiu pred občinstvom samomor. Norost? Niti ne. Beale postane medijska zvezda, pridigar majhnih ljudi, ki imajo eno samo željo - da jih pustijo pri miru. Njegove besede so vredne razmisleka.

Ni mi potrebno povedati, da so stvari slabe. Vsakdo ve, kako hudo je. Veliko je takih, ki so izgubili službo ali se bojijo, da jo bodo kmalu izgubili. (…) Nasilneži kraljujejo na ulicah in ni nikogar, vsaj zdi se tako, ki bi vedel, kaj storiti in kako naprej. Vemo, da je zrak tako onesnažen, da ne moremo dihati, hrana ni primerna za na mizo, a vseeno sedimo pred našimi tv zasloni in poslušamo lokalne novinarje, kako nam pripovedujejo o nasilju in umorih kot o stanju, ki je in ki bo. Vemo, da so stvari slabe - še več - obupne. Vsi so nori. Sedimo doma, pred tv zaslonom, zunanji svet pa se krči. In edino, kar lahko rečemo, je: “Prosim, pustite nas pri miru!” No, jaz vas ne bom pustila pri miru. Želim, da ste jezni.(...) Morate postati jezni. Morate zakričati: “Sem človeško bitje. K vragu! Moje življenje ima vrednost.” Odprite okno in zakričite: “Jezen sem in tega ne prenesem več. To se mora spremeniti!”