Jezik je kot reka, zmerom najde pravo strugo

Pred 150 leti smo tu skozi zgradili železnico in pred 40 leti še avtocesto za poteče se turiste v razgreti pločevini na asfaltu.

In kdo je vodi v Alpah zapovedal, naj si vselej najde pot v najnižjo strugo, po kateri odhiti do morja?

Odgovor je preprost. Zapisan je v naravi in njenih zakonitostih, po katerih se ravna in jih izpolnjuje od začetka vseh začetkov. Človek jih sicer preučuje in spoznava, vendar se po njih pogosto ne ravna in jih ne izpolnjuje. Vse poti in prave struge je začrtala narava, in kdor po njih ne stopa, se izgubi in se dolgo išče.

Spoznanja o najzložnejši naravni poti in pravi strugi veljajo tudi v jeziku, ki je prej človekova naravna danost kot pa umetna iznajdba praktičnega uma, na katerega prisega dandanašnji civiliziranec. To vidimo po tem, da se še noben umetni jezik, niti esperanto, ni uveljavil in izpodrinil živega, po naravni poti zraslega jezika.

Kot se reka, če od preobilnega deževja stopi čez bregove, zmerom vrne v svojo staro strugo, se tudi jezik, če zavije kdaj narobe, hitro spet popravi in poišče svojo pravo pot. Pri tem mu vsak od nas pomaga s svojim prirojenim čutom za pravilnost, notranjim čutom, ki se nikdar ne moti, ko opozarja, kje je kaj narobe ali bi lahko bilo narobe.

Spoznajmo, drage bralke in bralci, to samopopravno zmožnost našega jezika na primerih. Neka bralka teh vrstic - neka le zato, ker ne želi, da zapišem njeno ime - sprašuje:

“Vsak petek najprej poiščem in preberem stran z vašimi razmišljanji o jeziku. Pošiljam vam, če bo uporabno za Minuto, še svoje vprašanje. Večkrat berem, pisano na dva načina: neglede - ne glede ... kakorkoli - kakor koli, komurkoli - komur koli ... Kako je prav?”

Naša neimenovana prijateljica skrbno lika svoj razviti čut za jezik. To se vidi iz tega, ker dvomi, kako je prav zapisati okamneli in osameli “koli”: samostojno ali skup z besedo tik pred njim.

“Koli” je zelo star prislov. Uporabimo ga, ko hočemo povedati kaj približnega, nenatančnega. Ker ga postavljamo za besede (povečini za oziralne zaimke in prislove), ki imajo zelo različne pomene (kdor, kar, kjer, kadar, koder itd.), ga imamo za samostojen pojem in ga zato želimo zapisati ločeno od besede tik pred njim: kdor koli, kar koli. Toda ker je istočasno z besedo pred seboj vselej trdno zvezan v samostojen pojem, nam jezikovni čut svetuje, naj ga pišemo skup z besedo tik pred njim: kdorkoli, karkoli. Zato sta oba zapisa pravilna, še posebej, ker imata oba enak pomen. Prav je oboje: kdorkoli in kdor koli, karkoli in kar koli. Tudi pravopisa iz let 1962 in 2001 dopuščata oba zapisa; izjema je le “nikoli”, ki ga zmerom pišemo kot eno besedo.

Malo bolj zamotano pa je vprašanje, ali se “ne glede” lahko zapiše tudi kot ena beseda: “neglede”. Nikalnica “ne” je namreč zelo močna po pomenu, saj daje glagolu celo nasproten pomen od prvotnega: delam, ne delam. Toda ko se “ne” poveže z drugimi besednimi vrstami, samostalnikom, pridevnikom itd., se z njimi večkrat zlije v nov in samostojen pojem, kar se pokaže tudi v zapisu: nerad, netočen, nedelo, nepošten itd. Z deležniki (ti so izpeljani iz glagolov, npr.: goreč, vroč, rekoč, mižé, gredé, gledé) pa “ne” ni tako trdno zvezan v nov, samostojen pojem, da bi ga lahko pisali skup: npr. negoreč, nerekoč, nemižé. Pri deležnikih je “ne” še samostojen in ga po jezikovnem čutu pišemo narazen: “ne glede”, ne pa “neglede”.

Podoben zgled, kjer jezikovni čut vsakomur svetuje, kaj je najbolj prav, nam je ponudil strojni inženir Marjan Gril iz Postojne. Pravi, da rad bere knjige in časopise; Primorske novice že od časov, ko so bile še Slovenski Jadran. Tako nam piše:

“Prebiram vaša razmišljanja o slovenskem jeziku - pa me zanima vaše mišljenje o naslednjem vprašanju: Govorci iz ljubljanskega okoliša pogosto govorijo, da gredo čez vrata, gledajo čez okno, se peljejo čez predor itd. Jaz bi v vseh teh primerih uporabljal predlog skozi namesto predloga čez. Kako je pravilno?”

Pravilno je seveda le: skozi vrata, skozi okno, skozi predor. Oblike s “čez” namesto s “skozi” so narečne. Da se v rabi predlogov “čez” in “skozi” pri govorcih iz ljubljanskega (pa ne samo ljubljanskega) okoliša nekaj ne ujema, čuti vsak otrok, ki posnema jezik svoje matere. Vsakomur je jasno, da ne gre za eno in isto, kadar skoči kdo najprej čez betonski zid in potem še skozi betonski zid, še zlasti če ni skozenj luknje.

Predlog čez (v narečjih tudi črez) se je razvil iz indoevropske oblike *skert, ki pomeni: rezati, prerezati, a ne podolgem, temveč prečno. Označuje torej prečno smer nad predmetom, o katerem govorimo.

Predlog skozi (praslovansko skvoze) je mestnik ali 5. sklon samostalnika skvoga, to je odprtina, opazovalna lina v steni. Podobne okamnine starih sklonov so še pokonci (po koncu), počasi (po času), zlepa (z lepega). Izvira iz prastare oblike *skeu s pomenom gledati, paziti, opazovati. Isti izvor in pomen srečamo v množično uporabljani angleški besedi show, ki pomeni predstavo za manj zahtevne gledalce. Predlog skozi torej nakazuje smer skozi lino, ki skoznjo gledamo: torej skozi okno v steni.

Jezikovni čut, predrage bralke in bralci, zmerom prav svetuje, ko smo v dvomu, kateri predlog naj uporabimo, ali skozi ali čez. Nobene zanesljivejše opore nimamo, kot je naš naravni čut za jezik. Saj je tudi vsaka dobra slovnica nastala predvsem iz človekovega čuta za jezik. Zato se je dobro nanj zanesti in ravnati, kot svetuje. Tako bo naš jezik zmerom dober in ga bomo sproti likali v še boljšega.

Lepo vas pozdravljam!

JOŽE HOČEVAR