Julia Kelso o odnosu med moškim in žensko v Visoki pesmi

Julia Kelso, docentka za filozofijo in književnost na avstralski univerzi Bond, je odnos med moškim in žensko v Visoki pesmi globinsko razčlenila minuli četrtek na predavanju z naslovom A woman is being beaten and maybe she likes it? (Žensko pretepajo in morda ji je to všeč?), ki ga je v sodelovanju z Znanstveno-raziskovalnim središčem Koper organiziral Oddelek za filozofijo na koprski Fakulteti za humanistične študije.

Visoko pesem v konvencionalnih feminističnih krogih slavijo kot tekst, ki je ušel patriarhalni logiki moške dominacije in ženske podrejenosti. V njem se enakovredno oglašata tako ženska kot moški, spontanosti njunega erotičnega poželenja pa ne ogrožajo niti poroka niti otroci. Opravka imamo s harmonijo in medsebojnim spoštovanjem, nobene hierarhije in vladanja ni tu, pa tudi “skoraj nič nasilja” - taka je konvencionalna feministična interpretacija Visoke pesmi. Vendar pozor – za kaj gre pri tem “skoraj nič nasilja”? Gre za verz, ki ga odpre glas glavne protagonistke, Sulamit: “Spala sem, ali moje srce je bedelo. Glas mojega ljubega, ki trka.” Scena se nadaljuje z željo moškega, naj mu dekle odpre, ko pa se Sulamit pojavi na vratih, o moškem ni ne duha ne sluha. Vročično ga odide iskat v noč, kjer naleti na stražarje, ki jo pretepejo, ranijo in slečejo. Na točki spornega verza s “skoraj nič nasilja”, ki z nonšalantnim sprenevedanjem v slogu “mirovnih misij” govori o posilstvu, se spopadajo tudi različne feministične teorije, ki sicer pristajajo na možnost, da se scena nanaša na sanje ali na dnevno sanjarjenje glavne protagonistke. Medtem ko konvencionalna interpretacija, kot že rečeno, ob nasilni sceni v prid ljubezenski idili med moškim in žensko zamiži na eno ali na obe očesi, pa se ravno nanjo obesi tako imenovano pornografsko branje Visoke pesmi. Interpretacija tovrstnega pristopa gre v smer sadomazohizma: scena s tepežem naj bi bila mazohistična ženska fantazija. Obstajajo pa tudi interpretacije, ki temeljijo na predpostavki, da je Visoka pesem patriarhalna in da gre v pesnitvi za moško sanjarjenje o ženskih fantazijah.

Ženska kot replika moških?

In kaj o vsem tem meni Kelsova? Pri klasični interpretaciji vsekakor ne more mimo eksplicitnega nasilja, pri pornografskem branju pa podvomi o tem, zakaj bi bila mazohistična ženska želja po bolečini subverzivna za tiranijo heteroseksizma. S tem v zvezi navaja politično filozofinjo Carole Pateman, ki v delu The sexual contract iz leta 1988 zagovarja tezo, da je podmena sadomazohističnih praks pravzaprav družbena pogodba. Iz ustvarjanja te pogodbe, ki je sicer neločljivo povezana s tradicijo zahodnega liberalizma (in njenimi vrednotami, kot so avtonomija, svoboda in izbira), je bila ženska kot ženska izključena, ugotavlja Patemanova. V pogodbo lahko ženske vstopijo le, če sprejmejo moško pozicijo: “Ko pogodba in posameznik dobita popolno oblast pod zastavo državljanske svobode, ženskam ne preostane nobena alternativa več, razen te, da poskušajo postati replike moških.” Sadomazohizem za Patemanovo ni nekaj revolucionarnega ali uporniškega, ampak zgolj razkriva logiko družbene pogodbe.

Moški in ženska, A in “ne A”

Kelsova se k po njenem mnenju bolj plodnemu viru za razmislek o ženski in moškem v Visoki pesmi obrne na belgijsko feministko Luce Irigaray. Ta v delu An Ethics of Sexual Difference iz leta 1993 ugotavlja, da je glavna tema, ki jo moramo v našem času temeljito premisliti, razlika med spoloma. Glavna zagata tega razmisleka pa je, da pravzaprav mislimo zgolj s stališča enega, s stališča moškega. Kelsova zadevo, ki jo Irigaray poimenuje “monoseksualnost”, pojasni tudi matematično: “Ne gre za A in B, za moškega in žensko, ampak za A in 'ne A'.” Ženska identiteta se znotraj moškega okvira sploh ne more vzpostaviti, posledica tega pa je, da sploh nimamo opravka s heteroseksualnostjo, ki jo Irigarayjeva razume kot ljubezen med moškim in žensko, dveh različnih, ki svojo različnost tudi ohranjata. Še huje, celotno mišljenje Zahoda je vselej mislilo eno in mnoštvo, padlo pa je na točki, ko bi moralo misliti dvoje (ali pa je tako mišljenje kratko malo zavrnilo). Tako razmere za heteroseksualnost sploh še ne obstajajo, zato še vedno vlada patriarhalni heteroseksizem. Da bi lahko uresničili pogoje za heteroseksualnost, Irigarayjeva predlaga, da začnemo misliti razliko med spoloma. S tem ne bomo vzpostavili le pogojev za heteroseksualnost, ampak tudi celotno novo ero misli, umetnosti, poezije in jezika, nove poetike. Ta nova doba ne bo nekaj novega le za ženske, ampak tudi za moške in “kulturo smrti”, ki po mnenju Irigarayjeve vlada patriarhalnemu Zahodu.

Išče se ženska

Kelsova k pozivu Irigarayjeve dodaja, da ga moramo razumeti kot utopijo. To pomeni, da ne poskušamo niti rešiti niti združiti nasprotja, ki ga predstavlja razlika med spoloma; ne poskušamo združiti dveh različnih želja in subjektivitet. Ostane nam zgolj razmislek o razliki med spoloma, ki pa je hkrati nujen in nemogoč, je “nujna meditacija o nemogočem”.

Kako torej razumeti Visoko pesem? Vanjo lahko vstopimo tako, da postanemo pozorni na načine, na katere logika družbene pogodbe tlači žensko subjektivnost. Visoko pesem lahko vidimo tudi kot utopični tekst, ki išče radikalno spolno razliko, in kot sveti tekst, ki razkriva moško željo po drugem spolu. Želja, ki jo slišimo v Visoki pesmi, je želja po radikalni heteroseksualnosti, pravi Kelsova. Je pesem, ki išče erotiko zunaj logike enega - moškega. Išče - a ne najde - ljubezen, ki ji še ne poznamo imena. REKA ŠAV

Julia Kelso: “Ne gre za A in B, za moškega in žensko, ampak za A in ne A” Reka Šav